program - SVIZ

Josepha Haydna upravičeno štejemo za »očeta« simfonije – ni bil sicer
prvi avtor simfonij, vendar pa jih je napisal več kot sto, hkrati pa je najbolj
odločilno doprinesel k razvoju oblike, zaradi česar mu gre med zgodnjimi
simfoniki nedvomno prvo mesto. Prvi pomembnejši karierni uspeh je
Haydnu uspel leta 1761, ko je postal namestnik kapelnika na dvoru princa
Paula Antona Esterházyja. Ta je bil izredno izobražen in je želel svoj novi
dvorec v Eisenstadtu spremeniti v sodobno kulturno prestolnico. Ker se
mu je zdel delujoči kapelnik G. J. Werner že nekoliko preveč konservativen,
mu je ob bok postavil mladega Haydna, katerega pogodba je bila
napisana precej nenavadno: postavljala ga je jasno na drugo mesto za
Wernerjem, nalagala pa mu je vse bistvene naloge, ki bi sicer morale pripadati
»glavnemu« kapelniku. Tako je bil Haydn zadolžen za vzdrževanje
glasbenega arhiva in inštrumentov, moral je poučevati petje, dejaven je
bil kot izvajalec (kot solist in kot član orkestra), zadolžen pa je bil tudi
za »komponiranje po želji princa«. Seveda je takšna nenavadna pozicija
Haydna vodila v številne spore z Wernerjem, situacija pa se je po smrti
princa še zaostrila, saj je bil novi vladar, Nicolaus, brat Paula Antona,
kar se tiče estetskih pogledov še bolj napredno usmerjen, vendar pa je
Haydn kapelniško mesto lahko prevzel šele leta 1765 po Wernerjevi smrti.
Čeprav so morala biti ta štiri leta različnih dvobojev z Wernerjem precej
stresna, pa so bila za razvoj zvrsti simfonije prav gotovo najpomembnejša
in odločilna: v teh letih je Haydn namreč napisal največ simfonij, kar
petindvajset. V teh delih je večinoma preizkušal različne modele in iskal
ravnotežje med lahkotnejšim in resnejšim izrazom, med tradicionalnim
in modernim, med italijanskim in avstrijskim. Najpomembnejša novost
je bila povezana z vpeljavo četrtega stavka in definiranjem zvrsti kot
resnega, umetniškega žanra, ki zahteva zbrano poslušanje.
V Devetintrideseti simfoniji bi lahko iskali že celo nekaj potez viharništva,
sloga, ki se ga je Haydn oprijel sicer šele v naslednjih letih – delo je napisano
v molovski tonaliteti, kar je za klasicistično glasbo izrazita redkost in
kot po pravilu prinaša ekspresivne konotacije. Mnogi so celo prepričani,
da je prav ta simfonija vplivala na znamenito Mozartovo »malo« Simfonijo
v g-molu, K 183, za katero je prav tako značilna nenavadna zasedba s kar
štirimi rogovi. Prvi stavek prinaša nemirno atmosfero, ki jo še dodatno
krepijo premori, ki trgajo nastope prve teme, željo po eksperimentiranju
pa kaže tudi zasnova druge teme, ki se začne z enakim intervalnim
zaporedjem (kvarta – terca) kot prva tema, kar kaže na to, da se je Haydn
ukvarjal z idejo monotematskosti. Če je prvi stavek izrazito vihrav, pa je
drugi nenavadno umirjen – v svoji izraziti galantnosti in osrediščenosti
zgolj na godala se spogleduje s starejšimi oblikami. Sledeči menuet se
vrača v izhodiščno molovsko tonaliteto, medtem ko vihravi finale zopet
vzpostavlja izraznost prvega stavka.
Naslednje pomembne tektonske premike v razvoju simfonije je prinesel
simfonični opus Beethovna. Predvsem s svojo Tretjo, Peto in Šesto simfonijo
je postavil povsem nove standarde: simfonija je postala organsko
PROGRAM / PROGRAM
121