program - SVIZ

priljubljen pa je Andante, otožna podoknica flavte v h-molu. Kvartet
zaključuje živahni Rondo.
PROGRAM / PROGRAM
74
Stoletnik Elliott Carter velja za največjega živečega ameriškega skladatelja,
ki je do- in tudi pre-živel dve generaciji ameriških komponistov. V
najstniških letih je nanj najbolj vplival Charles Ives, nato pa se je ob študiju
na Harvardu glasbeno izobraževal na Longy School. Med letoma 1932
in 1935 je študiral pri Nadii Boulanger v Parizu in se posvečal strogemu
kontrapunktu. Po vrnitvi v ZDA se je Carter ustalil v New Yorku in nastopil
svojo dolgo profesorsko pot; poučeval je na vodilnih ameriških univerzah
in kolidžih, za katere je pisal zborovska dela. Po prvih instrumentalnih
neoklasicističnih delih se je oddaljil od neoklasicizma in vneto iskal druge
glasbene izraze. V 50-ih letih je svoje kontrapunktsko znanje preizkušal
zlasti na področju ritma, v 60-ih letih pa so njegove skladbe postajale
vse bolj fragmentarne. V ospredje je vse bolj stopala sinteza evropskega
in ameriškega. S selitvijo v London leta 1981 je za Carterja nastopilo
novo obdobje. Antagonizmi preteklih dob so se slednjič pomirili med
seboj, skladatelj pa s svojo glasbo, za katero je prejel številna priznanja
in nagrade (mdr. dvakrat Pulitzerjevo nagrado). Carter je samohodec
med ameriškimi skladatelji in se ni povezal z nobeno skupino ali šolo.
Scrivo in vento za flavto solo iz leta 1991 je eno najbolj subtilnih Carterjevih
del za solistični instrument. Posvečeno je flavtistu Robertu Aitkenu, ki je
kompozicijo premierno izvedel 1991 v Avignonu. Tam je med letoma 1326
in 1353 živel tudi Francesco Petrarca, ki mu skladba dolguje naslov: »scrivo
in vento« so besede iz zaključka prve kvartine soneta Beato in sogno et di
languir contento, v katerem pesnik opisuje svoje hrepenenje po nedosegljivi
ljubezni – Lauri, ki jo, že vnaprej obsojeno na neuresničljivost, gradi
na pesku in zapisuje v veter. Flavta s svojo krhko in fragmentarno glasbo
sledi bežnim in celo nasprotujočim si pesnikovim občutjem.
V Haydnovem letu bomo na Festivalu Maribor slišali Prvo simfonijo »očeta
simfonije«, zazvenela pa bo še zadnja po vrsti s častitljivo številko 104.
Od nastanka prve pa do zadnje je Haydn prehodil dolgo življenjsko in
skladateljsko pot, kjer je simfonijo iz pretežno lahkotne zvrsti razvil v
ambiciozno formo, na katero se še danes sklicujemo kot na model klasične
simfonije. Vrhunec tega razvoja predstavlja dvanajst londonskih simfonij.
Zadnja Haydnova simfonija je znana kot »Londonska« (kar je paradoks,
saj so »londonske« vse njegove zadnje simfonije), a ima še eno ime:
»Salomon«. Tega je dobila po violinistu in impresariju Johannu Petru
Salomonu, ki je Haydna povabil, naj za angleško publiko napiše šest
simfonij. Po velikanskem uspehu v sezonah 1791 in 1792 je Haydn z velikim
veseljem prišel tudi drugič ter v letih 1794 in 1795 Otoku predstavil
še šest novih simfonij.
Monotematski prvi stavek razpreda glasbeno idejo prvih štirih taktov.
Haydn je poln neizčrpnih domislic, ne da bi pri tem potreboval nov kontrast
ali nov motiv, po vsakem odseku pa se vrne h glavni temi. Drugi