You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Poslušalce in muzikologe je vedno zaposlovalo vprašanje razmerja<br />
med umetnikovim notranjim duševnim življenjem in vsebino njegove<br />
umet nosti. Pri tem mnogi razlagalci prihajajo do popolnoma nasprotnih<br />
prepričanj: eni so prepričani, da lahko umetnik snov za svoje umetnine<br />
črpa zgolj iz osebnih doživetij, spet drugi pa so mnenja, da med obojim<br />
ni prave zveze in da je umetnik zavezan predvsem zakonitostim svoje<br />
obrti in materiala.<br />
Podobna vprašanja pred nas postavljata oba Brahmsova godalna seksteta,<br />
za katera se zdi, da sta v veliki meri zaznamovana s skladateljevim<br />
odnosom do žensk. Danes vemo, da je bila osrednja Brahmsova muza<br />
Clara Schumann, še posebej po tem, ko je preminil njen mož, veliki skladatelj<br />
Robert Schumann, sicer velik podpornik mladega Brahmsa. Toda<br />
življenji Clare in Johannesa se nista nikoli povezali. Tako kot Brahms ni<br />
našel poti tudi do Agathe Siebold, s katero naj bi bil celo tik pred poroko,<br />
vendar pa se je, če gre verjeti iskrenosti v pismih, v zadnjem trenutku<br />
ustrašil nesvobode. Brahms je pisal Agathi: »Ljubim te! Moram te spet<br />
videti, toda ne morem nositi okov! Piši, če se lahko vrnem, da te objamem,<br />
da te poljubim, da ti povem, da te ljubim.« Agatha ga je zavrnila in zveza<br />
je bila prekinjena. Brahms je kasneje svojo potezo obžaloval in je zapisal:<br />
»Do Agathe sem se obnašal kot malopridnež.« Vendar pa je pravo katarzo<br />
doživel šele ob komponiranju Drugega godalnega seksteta, o katerem je<br />
dejal, da se je z njim »odrešil od zadnje ljubezni«.<br />
Toda zveze med ljubezensko zgodbo in glasbo ne gre preprosto iskati<br />
v prevladujoči mili atmosferi, ki deloma celo spominja na Schubertovo<br />
glasbo (to je prav v tem času Brahms obilno študiral), temveč predvsem<br />
v tematskem materialu, ki je zasnovan kot nekakšna šifra za ljubezen<br />
do Agathe. Tako lahko ob koncu prve teme zasledimo kratko glasbeno<br />
misel, ki sestoji iz tonov a-g-a-h-e, v kateri lahko ugledamo izpis Agathinega<br />
imena (brez črke t), to misel pa kontrapunktira še kratek melodični<br />
okrušek a-d-e. Brahms nam s pomočjo tonov pripoveduje: »Agathe ade!«<br />
oz. »Adijo Agatha!«. Ta kratki moto postane v skladbi nosilen, saj ne<br />
zaznamuje zgolj prvega stavka, temveč ga najdemo tudi v počasnem<br />
stavku, izkaže pa se, da Brahms vendarle postavlja odnos med toni tega<br />
Agathinega motiva pred človeški odnos – morda tudi zato nikoli ni bil<br />
zmožen pravega ljubezenskega razmerja.<br />
Prvi stavek seksteta, ki se večinoma napaja pri dolgih melodijah, izhaja<br />
iz nekoliko misteriozne teme, ki je harmonsko pobarvana z zdrsi v mediantne<br />
sfere. Prav ti dajejo še poseben mik oddaljenim modulacijam v<br />
izpeljavi, kjer dobi harmonsko razpredanje prednost pred melodičnim.<br />
Drugi stavek je oblikovan kot scherzo, ki nosi baladne podtone, v triu<br />
pa se umakne bolj razigranemu in vaškemu ländlerju. Počasni stavek<br />
svojo motivično vsebino spet črpa iz Agathinega mota, zasnovan pa<br />
je kot variacijski niz. Tema pri tem ostaja nekoliko zakrita, zaradi česar<br />
je Brahmsov dobri prijatelj, glasbeni kritik Eduard Hanslick zapisal, da<br />
gre za »variacije brez teme«. Petim variacijam sledi še koda v eteričnem<br />
E-duru. Zadnji stavek je bolj razigran, v njem pa se izmenjujejo živahne<br />
PROGRAM / PROGRAM<br />
61
Change language