program - SVIZ

PROGRAM / PROGRAM
134
Čeprav je naziv »oče simfonije«, kakor radi imenujemo Josepha Haydna,
morda nekoliko pretiran, ni nobene druge instrumentalne zvrsti v
zahodni glasbi, v kateri bi bilo ustvarjanje enega samega skladatelja tako
obsežno, glasbenozgodovinsko tako pomembno ali tolikšne umetniške
kvalitete. Na poti ustvarjanja simfonij se ni Haydn nikoli ustavil ali obtičal
pri enem samem modelu, temveč je obliko nenehno razvijal in iskal nove
rešitve, s tem pa se je spreminjal tudi njegov simfonični slog.
Preden se je Haydn zaposlil pri Esterházyju, je napisal nekaj simfonij za
grofa Morzina. Korpus najzgodnejših simfonij je največkrat orkestriran
za dve oboi, dva rogova in godala, po obliki pa je tristavčen, v klasični
obliki hitro – počasi – hitro. Že prve simfonije pa nakazujejo na razliko
med bolj svečanim prvim in hitrim finalnim stavkom, medtem ko je
osrednji stavek nekoliko počasnejši in »lahkotnejšega« značaja. Tako
je Haydn v prvih simfonijah prepletel avstrijsko in italijansko, resno in
lahkotno, tradicionalne in moderne poteze. Simfonijo št. 1, kakor jo je
sam oštevilčil, je celo začel s t. i. mannheimskim crescendom, inovacijo
mannheimske šole, v kateri nastopi nenaden crescendo v celotnem orkestru.
Po letu nastanka (1759) pa to ni njegova najzgodnejša simfonija;
ta čast pripada Simfoniji št. 18. Prva in druge zgodnje simfonije se od
poznih simfonij zelo razlikujejo, a vendar so tudi ti Haydnovi simfonični
začetki male mojstrovine.
Wolfgang Amadeus Mozart je največ del za violino ustvaril v letih
1771–1775 v Salzburgu, ko je bil koncertni mojster v službi knezoškofa
Colloreda. Dodaten impulz koncertom pa je prineslo tudi njegovo tretje
italijansko potovanje (od julija do septembra 1773), na katerem je spoznal
veliko odličnih violinistov in violinskih skladateljev. V Salzburgu je bila
violinska koncertantna glasba v razcvetu, zato ne čudi, da je poleg petih
violinskih koncertov v tem obdobju moč najti tudi veliko Mozartovih
posameznih stavkov za ta instrument, koncertantne violinske vmesne
stavke pa imajo tudi različne serenade in divertimenti. Tako med člani
dvorne kapele kot med amaterji je bilo veliko odličnih violinistov, ni
pa znano, za katere priložnosti in/ali izvajalce je Mozart svoje koncerte
napisal. Prvi je najbrž nastal leta 1773, ostali pa leta 1775. Sicer pa so bili
v Mozartovem času in še pozno v 19. stoletje njegovi violinski koncerti
manj znani in razširjeni kot npr. klavirski koncerti.
V svojih koncertih je Mozart na nek način obdeloval in predeloval vse, kar
se je naučil o italijanski in francoski, pa tudi češki violinski glasbi. Vsak violinski
koncert ima svoje individualne posebnosti, a od enega do drugega
lahko zasledimo jasen formalno-tehnični in glasbeno-vsebinski razvoj.
Od začetnih vivaldijevskih vzorov je v zadnjih treh koncertih tako ostala
le še tristavčnost, vanje pa se že mešajo vplivi arije in sonatnega stavka.
Skupaj s 5. violinskim koncertom je prav Violinski koncert št. 4 naletel na
najboljši odziv; obe deli sta za izvedbo tehnično zahtevni, a obenem zelo
hvaležni. Prvi stavek Četrtega violinskega koncerta je tematsko bogat, a
jasno strukturiran. Andante cantabile je poln liričnega občutja in nav-