Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

Stari – novi sosedje?
Stari – novi sosedje?
več možnosti Italijanom, je tam napetost nedvomno
zaradi lokalne situacije (Trst!) višja.
Gospodarsko gledano je odnos med deželama
zgodba o uspehu, četudi je Slovenija do sedaj
obdržala tradicionalno nekoliko nacionalistično
držo, ki je vsekakor blizu avstrijski politiki
okoli „podržavljenega“.
Kaj pomeni biti sosed? Vsaka dežela ima zaradi
svojega geopolitičnega položaja, zgodovine
in seveda tudi gospodarskih danosti kompleksen
odnos do svojih sosedov. To zlahka
vidimo na primeru Avstrije: s Švico smo sosedje
s hrbtom drug proti drugemu, Liechtenstein
je včasih deležen obskurnega obravnavanja,
Nemci so za nas mešanica občudovanega
objekta zaradi kompleksa manjvrednosti in
prijateljske distanciranosti (Prusak), s Čehi
nas znova povezuje toliko, da je iz tega nastalo
cel kup nenaklonjenosti in nesmiselnih kultiviranih
problemov (Benešovi dekreti, Temelin
itd.), ki obvladujejo uradno dogajanje, medtem
ko je pragmatični vsakodnevni odnos več kot
normalen. Mi Avstrijci težko sploh dojamemo,
kaj je Slovaška, pri čemer se prostor Dunaj
– Bratislava skrivoma, mirno in tiho razvija v
skupno cono. Madžarska je tipičen primer romantike,
saj sence podonavske monarhije emocionalno
ustvarjajo pozitivno sliko, ki je tudi v
praksi dobro uresničuje. Z Italijani je bilo desetletja
jabolko spora vprašanje Južne Tirolske,
danes pa je dober primer, kako urediti odnose,
ki bi bili mutatis mutandis izvedljivi tudi
v zvezi s slovensko manjšino. Seveda situacij ni
mogoče primerjati, ampak v resnici smo veliko
bliže globokemu prijateljstvu s Slovenci, kot
si upajo priznati nekateri, ki živijo od teh napetosti.
Zanimivo je, da se je odnos čez štajersko
mejo razvil mnogo bolj sproščeno, čeprav
je prišlo do spremembe politične zgodovine v
zvezi s Spodnjo Štajersko – danes v Sloveniji
imenovano „Štajerska“. Če univerza v Mariboru
na svojem vinogradniškem posestvu slej ko
prej prodaja izdelke, ki nosijo ime „Erzherzog
Johann/Nadvojvoda Janez“, je mogoče videti,
kaj pozitivnega lahko človek naredi iz zgodovine.
Pripomniti je treba še, da je slovenska
manjšina v Avstriji vse kaj drugega kot peta kolona
sosednje dežele. Aktivno sooblikuje kulturno
podobo, prav odlično se recimo predstavlja
s študentskimi aktivnostmi na Dunaju.
Razvila je založništvo, ki v Avstriji in na nemškogovorečem
področju opravlja bistveno vlogo
pri tako potrebnem poznavanju jugovzhodnega
prostora (Mohorjeva založba, založba
Wieser, založba Drava). To je samostojen dosežek,
ki ga ni mogoče previsoko ceniti. Vzrok
je morda tudi v tem, da je veliko pripadnikov
slovenske manjšine iz Koroške „emigriralo“ na
Dunaj in ti v intelektualnem življenju prestolnice
igrajo odločilno vlogo. Nikoli ne bom pozabil,
ko sem leta 1991 kot vodja ministrstva za
znanost vodil raziskavo, kdo govori jezik naših
jugovzhodnih sosedov, kako visoka je bila številka
tistih, ki so navedli slovenščino, česar se
nisem ne zavedal niti mi ni bilo znano. Samo
to bi že moralo vzbuditi več razmišljanja v določenih
političnih krogih Koroške.
Evropske perspektive Slovenije. Slovensko
znanje je v aktualni situaciji EU zaželeno. Sicer
smo na vrhu EU v Solunu leta 2003 eksplicitno
določili, naj bi Hrvaška, Bosna in
Hercegovina, Srbija, Črna gora, Albanija in
Makedonija postale članice, vendar je pot do
tja kamnita. V tem trenutku Slovenija teži k
politični pripravi poti za sosedo Hrvaško, vendar
morata odstraniti tudi nekaj kamnitih preprek.
Ne gre le za vprašanje Piranskega zaliva
in tudi drugih problemov v zvezi z mejo, temveč
tudi za nerešeno listo vprašanj nasledstva
Jugoslavije. EU ima lahko le eno možno stališče:
pred vstopom Hrvaške morajo biti vprašanja
obojestransko rešena, vendar ne smejo
biti povod za oviranje vstopa le 27 kilometrov
od avstrijske meje oddaljene dežele. Tudi tukaj
ima zgodovina na razpolago nekaj ostankov, ki
so potrebni predelave. Slovenci še vedno očitajo
Hrvatom odločitev takratnega predsednika
Tuđmana, da je jugoslovanski ljudski armadi
pustil neoviran pohod v Slovenijo. Vendar ne
vem, kaj bi lahko storili. Bolje izgleda situacija
drugih kandidatk. Slovenija je do sedaj razumela,
da mora nastopati kot zagovornica, pri
čemer je upati, da bo zlasti glede Makedonije v
času slovenskega predsedovanja Evropski uniji
2008 podprla začetek pogajanj.
Naše sosede potrebujemo tudi zaradi poznavanja
razmer na tem območju, kar se nenazadnje
kaže tudi tako, da slovenska podjetja že od razpada
Jugoslavije na tem prostoru ponovno vlagajo,
so gospodarsko uspešna in so na ta način
pomemben združevalni dejavnik. Vsaka slovenska
vlada je do sedaj znala predstaviti svoje
znanje tudi v Bruslju, kar se kaže tudi skozi
učinkovito delo evropskega komisarja za raziskovanje
in razvoj Janeza Potočnika, bivšega
evropskega ministra. Pod vodstvom zunanjega
ministra Dimitrija Rupla je bilo učinkovito
izvedeno predsedovanje OVSE, kar kaže, da
je lahko tudi majhna dežela geopolitično povsem
kompetentno aktivna. Na tem mestu naj
še pripomnim, kar za zdaj vidim kot problematično:
slovenski prijatelji malce koketirajo s
tem, da jih je le dva milijona, da so majhna in
predvsem neznana dežela. Prav majhne države
imajo v kontekstu evropske integracije pomembno
vlogo: njihova sosedska politika ni
obremenjena z zgodovinskimi sanjami postati
velesila, so izredno fleksibilne in tudi vedo,
da je odločilnega pomena z integracijo vzpostaviti
evropsko cono miru. Na ta način pridobivajo
na pomenu in imajo daleč več možnosti,
ki jih že desetletja kažejo Skandinavci. Tukaj
je mogoče pričakovati še veliko, pri čemer so
vidni obetavni začetki. Prav regionalno sodelovanje
je odločilnega pomena, ne le za jugovzhodno
temveč tudi za srednjo Evropo. Slovenci
se imajo upravičeno za Srednje evropejce,
pri čemer to ni argument razmejitve, temveč
skupnega. Prav na tej kulturni tirnici je izziv
tako za Slovence kot tudi druge prebivalce
tega področja. Pogosta zaskrbljenost, da slovenščina
kot manjšinski jezik Evrope izgin ja,
ni upravičena. Vitalnost na kulturnem področju
je občutna, tako da je sporočilo Slovencev
– negovanje raznolikosti Evrope – odločilnega
pomena. Ne vemo, kako bo izgledala ustavna
prihodnost Evrope, prav gotovo pa bo slovensko
predsedovanje EU v prvi polovici leta
2008 pokazalo, da so tudi majhne dežele sposobne
nastopiti oblikovalno po evropsko. V interesu
Avstrije mora biti, omogočiti uspeh Slovencev
v Evropi.
In Avstrija – Slovenija? Poleg nalog, skrbeti
za odlične odnose med Ljubljano in Dunajem,
zmanjšati moteče elemente severno in južno
od Karavank ter le-te korak za korakom rešiti,
obstaja seveda dokajšen seznam skupnih nalog.
Tako je na področju infrastrukture odprta še
vrsta vprašanj, kot recimo avtocestna povezava
med Mariborom in Zagrebom, ki ima žal na
slovenski strani podrejeno pozicijo. Tudi železniške
povezave so potrebne posodobitve, pri
čemer je treba spomniti, da se je južna železnica
včasih imenovala „Donau-Save-Adria-Bahn/
Proga Donava–Sava–Jadran“ in je danes daleč
od nekdanjih zmogljivosti. Prav zaradi turiz-
18
19