Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

In vedno znova nemški okop
In vedno znova nemški okop
Pri tem pa je v Gradcu obstajalo nezanemarljivo
slovensko društveno in kulturno življenje.
Vendar Slovenci tukaj niso imeli kapitalne
moči kot tisti v Trstu, ki so tam postali pomemben
sestavni del urbanega ekonomskega
življenja, kar jim je omogočilo, da so se uspešno
ubranili pred asimilacijskimi prizadevanji.
13
V Gradcu je bil asimilacijski pritisk nemškonacionalne
večine stalno v porastu.
V osemdesetih letih 19. stoletja začeti poskusi
vlade na Dunaju, da bi spor nacionalnosti
na Češkem razrešili z jezikovnimi odloki, so
sprožili odpor Nemcev v deželi in ves Gradec
je „sekal“ proti „Badenskim nemirom“ – tako
Rudolf Hans Bartsch – „ razbeljen v sovraštvu
do Slovanov […].“ 14
Bartsch v svoji pripovedi govori o treh za Gradec
dominantnih ženskih tipih: alpskem, svetlolasem
in robatem, tistem „italijanske krvi“
in novem južnoslovanske rase, „zanesenem, radovednem,
ali lepo poučenem, ali polnem temnih
slutenj.“ 15 Kako literarno okrašeno, kako
romantično! Vsakdanjik je bil prozaičen. „Vendske
ženske si tukaj za vsako ceno prizadevajo
s poroko pridobiti domovinsko pravico, najjik,
Graz/Gradec 1991, str. 67; Erwin Kämmerer, Zwischen
Schloß und Friedhof. Eine Gasthausstudie/Med gradom in
pokopališčem. Študija gostiln (Dissertationen der Karl-Franzens-Universität
Graz/disertacija Univerze Karla-Franca Gradec
77), Graz/Gradec 1988, str. 37.
13 Alois Hergouth: Meine Allee/Moja aleja, v: isti: Der Mond im
Apfelgarten. Aus meinem Leben/Mesec in jabolčni sadovnjak.
Iz mojega življenja, Graz/Gradec 2001, str. 24; prim. tudi: Kajetan
Kovič: Alois Hergouth in Sladka Gora (slike Gerald Brettschuh),
Graz/Gradec 1995, str. 11.
14 Alois Hergouth: Der Garten vor der Schottergruben/Vrt pred
gramoznimi jamami, v: isti: Der Mond im Apfelgarten/Mesec in
jabolčni sadovnjak, str. 70 sl.
15 Erwin Kämmerer: Die Moserhofgasse. Geschichte und Alltag/[Ulica]
Moserhofgasse. Zgodovina in vsakdanjik, v: Erwin
Kämmerer in Gerhard M. Dienes (izd.): Die Moserhofgasse. Geschichte
und Alltag//[Ulica] Moserhofgasse. Zgodovina in vsakdanjik,
Graz/Gradec 1989, str. 9; Promitzer/Petrowitsch, str.
179.
starejši in najbolj bolni moški, ki so dovolj neumni,
da gredo na limanice takšni priliznjenki,
jim v ta namen najbolj ustrezajo.“ (časopis
„Grazer Wochenblatt“, 1910) 16 Da bi se izolirali
pred „tujcem“, je občinski svet sklenil v
prihodnje upoštevati samo nemške kandidate
za službe v upravi magistrata in postavil za pogoj
nemško narodnost delavcev pri dodeljevanju
naročil občinskega sveta, kar je kasneje veljalo
tudi za naročila umetnikov. 17
Potem se je Gradec z ustanovitvijo Deutschen
Schulvereins/Nemškega šolskega društva „s
številnimi drugimi nemškimi mestnimi predstavništvi“
postavil na stran tistih, ki so svarili
pred zmanjševanjem „popolnoma upravičene
dosedanje pozicije Nemcev v državi“ in v deželah
ter pred „spodbijanjem pozicije nemškega
jezika kot nujnega in edino možnega državnega
jezika Avstrije.“ 18
Leta 1910 je graški mestni svet sklenil ustanoviti
„komisijo za ohranitev nemškega bistva
mesta Gradec“, saj so videli naslednje probleme:
„Vsepovsod zaznana moč nemške kulture
in velikodušna gostoljubnost nista ohranili nacionalnega
miru. […] To stališče je nasprotno
pripeljalo do tega, da so se lahko pripadniki
nenemškega rodu v nemškem mestu nemoteno
razširili in so potem, ko so začutili moč, z napačno
presojo njim dane gostoljubnosti usmerili
ostre napade na nemško bistvo mesta […].
Zato so prizadevanja po ohranitvi nacionalnega
miru in po ohranitvi kulturne višine pravilna,
če mesto Gradec kršitve tujih narodov
16 Promitzer/Petrowitsch, str. 199.
17 Promitzer/Petrowitsch, str. 194, 218; Gerhard M. Dienes:
Trieste, Trst, Triest. Zum Nationalitätenproblem in der Stadt
„zwischen den drei Welten“/O problematiki nacionalnosti v
mestu „med tremi svetovi“, v: Lichtungen. Zeitschrift für Literatur,
Kunst und Zeitkritik/Revija za literaturo, umetnost in
kritičnost do časa, 76/XIX letnik, str. 19.
18 Rudolf Hans Bartsch: 12 aus der Steiermark/12 iz Štajerske, roman,
Leipzig, brez letnice, str. 378.
poskuša zatreti že v kali in ne čaka, da se bo
nacionalni spor že razvil.“
Po 1. svetovni vojni se je položaj še zaostril, saj
je bilo vse slovansko enačeno s „tujim“ in „sovražnim“.
V Gradcu je gospodarska stagnacija
in problematika le-te dobila močno nacionalno
komponento. Tisoči „nemških Spodnještajercev“
so preplavili Štajersko in njeno glavno
mesto. Kmalu je bilo govora o „nemškem trpljenju
na Spodnjem Štajerskem“, pri čemer so
manjšo vlogo imeli gospodarski kot političnopsihološki
dogodki.
Asimilacija Slovencev je še naraščala, šla je celo
tako daleč, da so se otroci Slovencev, vzgojeni
v nemških šolah in izoblikovani skozi nemškonacionalne
organizacije, sramovali porekla
svojih staršev.
Začel se je stalni proces krčenja že dolgo tu
stanujočih graških Slovencev. Prišlo je do razpustitvenega
vala slovenskih društev in leta
1921 je Alpenländische Verband der Kriegsteilnehmer/Alpsko
združenje udeležencev vojne
1914–18 postavilo vprašanje: „Celo najmirnejši
nemški mož, brez predsodkov, se mora
prijeti za glavo in se vprašati, kako da tukaj v
našem nemškem mestu kljub vsemu nizkotnemu
trpinčenju in šikaniranju, ki so mu izpostavljeni
naši nemški bratje na izgubljenih področjih,
lahko upravni organi dopuščajo slovansko
društvo.“ Dve leti kasneje je štajerska deželna
vlada pri uradu zveznega kanclerja poudarila,
da „je iz nacionalnopolitičnega stališča pretirano
naraščanje slovanskih elementov posebej
v novonastali obmejni deželi Štajerski povsem
nezaželeno.“ 19
19 Rudolf Hans Bartsch: Der junge Dichter/Mladi pesnik. Eine Erzählung/Pripoved,
Leipzig 1918, str. 81 sl.
Končno je bilo leta 1928 v jubilejnem zborniku
ob 800-letnici mesta Gradec za nazaj zabeleženo:
„Razumljivo je, da Gradec s svojim močno
prevladujočim nemškim prebivalstvom in njegovo
čisto nemško inteligenco, na tem mestu v
bližini državne meje in zaradi slovanskega vpliva,
ki ogroža njegova sestrska mesta v štajerski
nižini, dvigne nacionalno dovzetnost […]“ 20
Gradec je bil v monarhiji regionalni visokošolski
center za slovensko Spodnjo Štajersko in
celoten južnoslovanski prostor. 21 Univerza je
bila že v prvi polovici 19. stoletja „zarodna celica“
slovenskega in hrvaškega nacionalnokulturnega
preporoda in odporniškega gibanja.
Leta 1848 so tukaj kot tudi na dunajski univerzi
nastali prvi politični programi. Takrat
je šlo južnoslovanskim kot nemškogovorečim
študentom še primarno za osvoboditev izpod
absolutističnih spon. Pozneje pa je nacionalna
miselnost prešla v ospredje, pri čemer je treba
poudariti, da odnosi med slovenskimi študenti
niso bili brez omejitev. Tako so se recimo v
društvu Triglav narodno zavedni študenti s
Kranjske zgražali, da se njihovi spodnještajerski
kolegi raje poslužujejo nemškega jezika. 22
Društvo Triglav je veljalo za zbirališče v Gradcu
živečega slovenskega vodilnega sloja prav
tako kot Tabor. Ko sta leta 1909 obe društvi
skupaj hoteli pripraviti spomladansko zabavo,
sta jo morali pripraviti v takratnem predmestju
Andritz, saj v mestu nista dobili primernega
lokala. Toda celo v Andritzu nista bili varni
20 Citat iz: Promitzer/Petrowitsch, str. 178.
21 Promitzer/Petrowitsch, str. 177; Dienes, Schlossberge/Grajski
hribi, str. 163.
22 Die Stadt Graz, ihre kulturelle, bauliche, soziale und wirtschaftliche
Entwicklung in den letzten sechzig Jahren nebst kurzen
geschichtlichen Rückblicken/Mesto Gradec, njegov kulturni,
gradbeni, socialni in gospodarski razvoj v zadnjih šesdesetih letih
s kratkimi zgodovinskimi pogledi nazaj, izdano ob praznovanju
osemstoletnice 1128–1928, Graz/Gradec 1928, str. 22.
112
113