Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

In vedno znova nemški okop
In vedno znova nemški okop
Gradec, najbolj radikalno nemško nacionalno
usmerjeno mesto v Avstriji, je ob pomoči meščanskih,
velikonemško naklonjenih zgodovinarjev
in pisateljev poudarjal funkcijo okopa,
saj „slovanska nevarnost iz vseh strani ogroža
nemški narod“, kot je nemškorasno čista frakcija
svarila člane občinskega sveta leta 1899. 4
Pri tem pa slovanska nevarnost v teku zgodovine
nikoli ni bila stvarna.
Sedaj se celo poskuša zanikati slovanske korenine
imena Gradec, celo z absurdnimi tolmačenji
kot tistim, ki ga je Gottfried Ritter von
Leitner 1875. leta s pesmijo „Die Sage von
Grätz/Saga o Gradcu“ predstavil udeležencem
48. zbora nemških naravoslovcev in zdravnikov.
Njim na ljubo je Leitner ponudil bavarsko
etimologijo slovanskega imena Gradec: priseljenci
iz severa so začeli graditi mesto, in ko so
jih povprašali po njihovem početju, so odgovorili:
„‚Gräth’s, so gräth’s!‘ Und froh aus manchem
Munde das Wörtchen ‚Gratz‘ ertönt:
‚Juchei! So soll der Baier hierfür ein Steirer
sein!‘/‚Gre, saj gre!‘ In veselo iz mnogih ust zadoni
besedica ‚gre‘: ‚Juhej! Tako naj bo Bavarec
tukaj Štajerec!‘“ Ta verzija pojmovanja imena
se je trdovratno ohranila do danes. 5
Pri tem celo Hans von Zwiedinek-Südenhorst
leta 1902 v brošuri „Deutschen Sängerbundfest/Praznovanje
nemške pevske zveze“ v
Gradcu ni zanikal slovanskega izvora imena,
ampak je iz „slovanske utrjenosti“, kar Gradec
nikoli ni bil, nastala „nemška utrdba“, eden
4 Amtsblatt der landesfürstlichen Hauptstadt Graz/Uradni list
deželnega glavnega mesta Gradec, letnik III. št. 14, 21. 2. 1899,
str. 342.
5 Gerhard M. Dienes: „Schlossberge gibt es viele, Schloßberg nur
einen/Grajskih hribov je veliko Schloßberg [hrib v središču Gradca]
le eden“ (Peter Rosegger). Über das Grazer Wahrzeichen/O
graškem simbolu, v: Memoria Austriae II. Bauten, Orte, Regionen/Zgradbe,
kraji, regije. izd. Emil Brix, Ernst Bruckmüller
in Hannes Stekl, Wien/Dunaj/München 2005, str. 145.
„največjih okopov naše nacije.“ 6 Nemški okop
Gradec in Štajerska, „dvorna ograja rajha“, sta
bila tista, tako pravi zapis, ki sta „prodiranju
Slovanom“ postavila zapornice: „nemški kulturi
in nemški pripravljenosti za vojno, nemški
žilavosti in nemški sili duha“ dolguje dežela
zahvalo za svojo blaginjo. 7
Poudarjanje nadmoči nemštva, prepričanje za
dominantne predstavnike rasno čistega nacionalizma
v Gradcu je bilo, da je zagotovitev državne
in kulturne pozicije nemške nacije možna
le z zanikanjem vsakršnega slovanskega
vpliva na preteklo in tedanjo kulturo. Le tako
je bilo mogoče Slovanom, označenim kot „Bedienstetenvölker/uslužnični
narodi“, zavrniti
pravico do možnosti napredovanja.
V Gradcu, glavnem mestu dvojezične kronovine,
tako Hubbard, priselitev ni povzročila nereda
v tradicionalnih etničnih razporeditvah.
Večina zlasti iz slovenskih okrajev Spodnje
Štajerske priseljenih izhaja v resnici iz tamkajšnjih
nemških občin. Helmut Konrad pa nasprotno
nakazuje razvoj dvojezičnosti, „saj so
proces industrializacije [pospešili] dominantni
slovenski delavci.“ 8
6 Prim. Gerhard M. Dienes: Graz. Eine Stadt vor hundert Jahren/
Gradec. Mesto pred stotimi leti. Bilder und Berichte/Slike in
poročila, München 1997, str. 34.
7 Festführer für das 10. Kreisturnfest des Turnkreises Deutsch-
Österreich zu Graz/Praznični vodič za 10. okrožni telovadni
praznik telovadnega kroga nemške Avstrije v Gradcu, Graz/
Gradec 1908, str. 19 sl.
8 Hubbard, str. 25; Helmut Konrad: Regionale Modernisierung.
Die zentraleuropäischen Modelle und die Stadt Graz/Regionalna
modernizacija. Osrednjeevropski model in mesto Gradec, v:
Herwig Ebner, Paul W. Roth in Ingeborg Wiesflecker-Friedhuber,
Forschungen zur Geschichte des Alpen-Adria-Raumes/
Raziskovanje zgodovine alpsko-jadranskega prostora. Festgabe
für em. o. Univ. Prof. Dr. Othmar Pickl zum 70. Geburtstag /
Zbornik v počastitev 70-letnice upokojenega rednega prof. dr.
Othmarja Pickla (Schriftenreiche des Instituts für Geschichte/
Zbirka Inštituta za zgodovino 9, izd. Institut für Geschichte der
Karl-Franzens-Universität Graz/Inštitut za zgodovino Univerze
Karla-Franca Gradec, uredništvo Herwig Ebner), Graz/Gradec
1997, str. 279.
Kako visok je bil dejanski delež Slovencev v
Gradcu, je težko ugotoviti. Vsekakor je bil nižji
kot Čehov in Slovakov na Dunaju, ki ga ocenjujejo
na četrtino celotnega prebivalstva.
Splošno je potrebna previdnost pri ocenjevanju
odstotnih podatkov, saj je bila statistika nacionalnosti
uporabljena kot instrument moči, pri
pojmovanju dominantnega jezika je bila prednostna
in so zato tam stanujočo služinčad po
vsej verjetnosti prištevali k Nemcem. Konec
koncev je leta 1901 graška komisija za popis
prebivalstva prejela navodilo, naj pri slovensko
govorečih osebah, ki opravljajo javno funkcijo,
pod rubriko „pogovorni jezik“ vpišejo nemški
– dvojezičnost v vprašalnikih ni bila upoštevana.
Stigmatizirani kot „Windische/vendski“, so
graški Slovenci večinsko pripadali nižjemu
socialnemu sloju. Pretežno so bili naseljeni v
predmestju – Murvorstadt (Lend, Gries), ki so
ga imenovali tudi „Windische Vorstadt/vendsko
predmestje“, in to je bil klasičen prestrezni
bazen za vse tisto, kar je mesto sicer potrebovalo,
vendar ne brezpogojno želelo.
Na levem bregu Mure je mogoče na periferno
ležeči Moserhofgasse ugotoviti močno priselitev
s Spodnje Štajerske.
Tudi starši Aloisa Hergoutha so pri iskanju
„boljšega koščka kruha“ prišli v Moserhofgasse,
to „zasilno bivališče za revne ljudi.“ 9
9 Christian Promitzer/Michael Petrowitsch: „Wes Brot du isst,
des Lied du singst!/Čigar kruh ješ, tistega pesem poješ!“ – Slowenen
in Graz/Slovenci v Gradcu, v: Christian Stenner (izd.), Slowenische
Steiermark. Verdrängte Minderheit in Österreichs Süden/
Slovenska Štajerska. Spodrinjena manjšina na avstrijskem
jugu (Zur Kunde Südosteuropas/K vedenju o jugovzhodni Evropi)
II/ 23. izd. Institut für Geschichte der Universität Graz/
Inštitut za zgodovino Univerze Gradec, oddelek Südosteuropäische
Geschichte/Jugovzhodna evropska zgodovina, univ. prof.
dr. Karl Kaser), Wien/Dunaj/Köln/Weimar 1997, str. 177.
Tukaj, pravi Hergouth, „smo se učili jezika, ki
ga je mama govorila do konca življenja le polomljeno,
vendar z mehko pojočim naglasom.
Pogosto smo se smejali ob obrnjenih besedah,
ki so pri tem nastale – ‚Widasteinplotz‘ (Dietrichsteinplatz/trg
Dietrichstein), ‚Brithof ‘ (Friedhof/pokopališče)
in ‚gemmo girchn‘ (gehen
wir in die Kirche/gremo v cerkev) –, še bolj pa
govoru tistih, ki so kdaj pa kdaj prišli iz Slovenije
k nam na obisk, tetam, spodnještajerskemu
stricu in ‚spodnještajerskemu bratrancu‘,
ki niso mogli pravilno izgovoriti niti zloga. Seveda
pa smo včasih slišali tako govorjenje tudi
v hiši in na ulici. Iz tega in iz tega, kar smo se
učili v šoli, je nastal naš lasten dialekt. Jezilo pa
nas je, da so Moserhofgasse, ulico, v kateri smo
stanovali mi, imenovali ‚Windische Herrengasse/Vendska
gosposka‘. Sam hudič ve, kdo je
to uvedel […].“ 10
Pri popisu prebivalstva leta 1870 je velika večina
Slovencev z Moserhofgasse navedla nemščino
kot materinščino. Tudi tukaj se kot v
Gradcu skupno ni ali se je le delno razvila nacionalna
zavest. 11
Tako je časopis „Slovenski Branik“ leta 1910
ugotovil: „Človek pravi, da bi Gradec lahko bil
največje slovensko mesto, če bi graški Slovenci
pokazali več zavesti.“ 12
10 Emil Brix: Zur untersteirischen Frage in der Nationalitätenstatistik/K
spodnještajerskemu vprašanju v statistiki nacionalnosti,
v: Stefan Karner, Gerald Schöpfer, (izd.): Als Mitteleuropa
zerbrach. Zu den Folgen des Umbruchs in Österreich und
Jugoslawien nach dem Ersten Weltkrieg/Ko se je razbila Srednja
Evropa. O posledicah preloma v Avstriji in Jugoslaviji po prvi
svetovni vojni (Unserer Zeit Geschichte/Zgodovina našega časa.
Veröffentlichungen des Instituts für Wirtschafts- und Sozialgeschichte
der Karl-Franzens-Universität Graz/Objave Inštituta
za gospodarsko in socialno zgodovino Univerze Karla-Franca
Gradec, izd. Gerald Schöpfer in Stefan Karner, zvezek 1), Graz/
Gradec 1990, str. 123; Promitzer/Petrowitsch, str. 179.
11 Gerhard M. Dienes, Karl A. Kubinzky (izd.): Der Lendplatz. Geschichte
und Alltag/Trg Lend. Zgodovina in vsakdanjik, Graz/
Gradec 1995, str. 25.
12 Gerhard M. Dienes, Karl A. Kubinzky (Hg.): Jakomini. Geschichte
und Alltag/[Okraj] Jakomini. Zgodovina in vsakdan-
110
111