Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

O »plodnosti« meja
Z dosedanjimi namigi smo razkrili
kompleksnost pojma meje. V mejni okolici
najdemo za človeka tako pomembne
možnosti spoznanja, izkušnje kot tudi
simboličen kraj in ustvarjalno napetost,
kar omogoča izvajanje umetnosti. Vsem
tem zmožnostim se pridružuje še pojav
dinamike: gibanje, potovanje postane
ena osnovnih človekovih lastnosti.
O „plodnosti“ meja
+ Markus Jaroschka
Verjetno se zdi nekoliko nenavadno, če v razpravah o mejah govorimo tudi o njihovi „plodnosti“.
Vse preveč smo navajeni, da so meje povezane z ograjevanjem, z implicitnim negativnim priokusom
kot npr. državna meja, posestna meja, jezikovna meja, bolečinska meja, meja zaradi prizadetosti,
meja intimnosti ter meja in zaščita pred neznanim, tujim. Politično, filozofsko in kulturno
ima tema „meja“ v Evropi dolgo zgodovino.
Znani bosanski pisatelj Dževad Karahasan v eseju z naslovom O meji iz knjige „Poetika meje“ 1
opozarja na dejstvo, ki je v kulturni zgodovini že dolgo znano in se v ožjem pomenu nanaša tudi
na umetnost, da v zvezi z „mejo“ vselej zazvenijo tudi različni vidiki, da se meja kaže „kot metafora
za možno obliko spoznanja, kot mesto izredne simbolične zmožnosti, kot univerzalen simbol
napetosti, ki je per definitionem plodna, kot dramatični lik par excellence ...“. Ključni pojem je bil
izrečen z zanimivo označitvijo meja kot simbol napetosti, ki se izkaže za „plodno“. Kajti meja vsebuje
v omenjenih opisih zmeraj tudi okolico, obmejno področje, v katerem lahko „plodno“ pride do
novih spoznanj, ustvarjalnih potencialov, novih mest za srečanja in napetosti za spremembe.
Kot dober poznavalec evropske umetnosti Dževad Karahasan v tem kontekstu opozarja na temeljno
ugotovitev v umetniškem ustvarjanju, da je namreč meja zelo natančna metafora za objektivnost
klasične umetnosti – objektivnost, ki nikakor ni ravnodušna, in je vendar resnična ter brez
predsodkov, objektivnost, ki je nasprotje nevtralnosti. Po vseh teh načelnih opisih kulturnozgodovinsko
tako težkega pojma meja Dževad Karahasan navržene vidike povzema tako rekoč definicijsko:
„Meja je namreč čista objektivnost, kajti obstajata dve identiteti, ki se srečata na vsaki meji, v
isti meri konstitutivni zanjo in v isti meri navzoči. Na meji se srečata dve prostorni enoti, dve časovni
enoti ali dve pomenski enoti, na kratko, dve identiteti iste vrste. Obe identiteti (obe enoti, ki
se srečata na meji) morata biti s svojima identitetama v isti meri prisotni, morata konstituirati mejo
kot mesto svojega srečanja na isti način, da gre zares za mejo. Zato je meja dramatično mesto par
excellence, ker je mesto napetosti in je zato tudi izredno plodna.“ Verjetno ni presenetljivo, da se
v lepi metafori „poetika meje“ pojavljajo vsi ti premišljanja vredni razmisleki, kajti ta metafora namiguje
na skoraj neizčrpljivo globino in daljavo človeškega doživetja meje. Zelo kmalu dojamemo,
1 Dodatna literatura: „Poetik der Grenze. Über die Grenzen sprechen – Literarische Brücken für Europa“, izdajatelj: Dževad Karahasan/
Markus Jaroschka, Edition Literatur, Steirische Verlagsgesellschaft, Graz 2003.
Markus Jaroschka
47