Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

„Evroregija“ Slovenija
„Evroregija“ Slovenija
izpeljana s tehnično popolnostjo. „Potekalo je
popolno, enako kot pred 17 leti, ko smo uvedli
tolar.“
O temnejših plateh uvedbe evra Nina Prešeren
ne govori tako rada. „Cene so se resda
malce dvignile,“ prizna. Da bi relativno visoke
cene v Sloveniji znale predstavljati problem
za slovenski turizem, ki je ravnokar v razcvetu,
zanika. Namesto tega citira gesla iz Bruslja:
„Stabilnost, konkurenčnost in proračunska
disciplina so se z uvedbo evra okrepile. Sedaj
služimo za vzor Malti in Slovaški, ki jima lahko
pomagamo pri njuni uvedbi evra.“ Gorazd
Drevenšek, član zveze kritikov Evropske unije
TEAM, je drugačnega mnenja: „Pred desetimi
leti smo bili s svojo kritiko Evropske unije
pretežno sami, danes pa ljudje vedno bolj in
bolj spoznavajo, da so prednosti EU na voljo le
slovenski eliti, ki z njimi izživi svoje ambicije
po politični moči. Zanima jo le eno: kako priti
do denarja in moči. O tako imenovani evropski
ideji pa ni več ne duha ne sluha. Podobno
neresnično je 9. maja v Ljubljani potekal ‚Dan
Evrope‘. Slogan nemškega predsedovanja ‚50
let Evrope! 50 let skupaj!‘ se organizatorjem
očitno sploh ni zdel ironičen, ljudje pa se slovesnosti
sploh niso udeležili.“
Profesor ekonomije Jože Mencinger ob tehnični
popolnosti prevzema vidi tudi politične
in gospodarske slabosti hitre integracije v
Evropsko unijo in hitrega sprejema evra: „Brez
lastne denarne politike in z zelo restriktivno
finančno politiko v primeru Slovenije v gospodarskem
smislu sploh ne moremo več govoriti
o samostojni državi, kvečjemu le o regiji. A
to nam je bilo znano že, ko smo se podali na
to pot.“ Slovensko gospodarstvo je manjkajoča
nacionalna samostojnost, ki je sicer v EU običajna,
prizadela dosti bolj kot druge vzhodnoevropske
države pristopnice. Slovenski kapital
je namreč kot edini investiral v tuja tržišča v
omembe vrednem obsegu. Pretežno je bil aktiven
in je še vedno aktiven na Balkanu. Te investicije
so potekale s pomočjo preferenčnih
carinskih sistemov, ki od 1. januarja 2004 zaradi
višjega evropskega pravnega reda več niso
dovoljeni.
Južnoslovanska zgodba o uspehu. Statistično
je lahko majhna dežela med Jadranom in Alpami
ponosna nase. Dobro je izkoristila svojo
priložnost, se kot najbogatejša jugoslovanska
republika leta 1991 z deklaracijo neodvisnosti
otresla sosed, ki so takrat bile ujete v državljansko
vojno, in se na podobno visokem nivoju
pridružila Evropski uniji. Po gospodarskih pokazateljih
je v Uniji sicer uvrščena v spodnjo
polovico zveze, ki sedaj obsega že 27 držav,
vendar je nedvomno na najvišjem mestu med
novimi članicami. BDP države z 1,9 milijona
prebivalcev se s 84 indeksnimi točkami nahaja
tik pod povprečjem EU (100). Če to številko
primerjamo s Poljsko (51), Madžarsko (64) ali
celo Bolgarijo (32), postane blagostanje v državi
kmalu očitno. To blagostanje pa je tudi relativno
enakomerno razporejeno. „Socialne razlike
nekako ustrezajo tistim, ki jih najdemo v
skandinavskih državah,“ razlaga Jože Mencinger
z Univerze v Ljubljani.
Slovenija je edina država med novimi članicami,
pri kateri izvoz kapitala presega njegov
uvoz. Drugače povedano: domača podjetja so
aktivna na zunanjih tržiščih. Ravno to je Bruselj
v letih pred širitvijo EU najbolj kritiziral,
saj je bil namen širitve pravzaprav povečanje
tržišč za zahodnoevropska podjetja. Zaščitni
ukrepi vlade v Ljubljani, kot na primer dajanje
prednosti domačim lastnikom pred tujimi
vlagatelji pri privatizaciji, so v državi okrepili
srednji sloj, katerega temelji segajo še v Titovo
Jugoslavijo. Razprodaje nacionalnega gospodarstva
ni bilo. Ravno nasprotno: pri vsakem
privatizacijskem postopku se je po zakonskih
določilih 20 % investicijskega zneska zlilo v
državne sklade, od tega 10 % v pokojninskega
in 10 % v odškodninske. Na tak način je država
v trenutku prodaje pridobila delež lastništva
v podjetjih, ki so prej bila v samoupravi
delavcev.
Ravno ti državni deleži so v preteklih mesecih
vedno bolj in bolj postajali notranjepolitično
jabolko spora, saj se je vlada Janeza Janše odločila
te deleže v skladih povezati in posledično
z njimi politično intervenirati. Največja takšna
akcija ji je uspela z nakupom slovenskega
dnevnika Delo preko pivovarne Laško. Janševa
vlada je deleže v državnih skladih prodala
Laškemu in s tem je pivovarna lahko prevzela
večinski delež v Delu. Vendar je to politično
gledano imelo tudi stranske učinke: odkar
je Delo v lasti največje slovenske pivovarne, je
poročanje njegovih novinarjev postalo mnogo
bolj vladi prijazno kot pred nakupom. „Nakup
Dela je bil ideološko motiviran,“ meni sociolog
Rastko Močnik z Univerze v Ljubljani. „Časopis
je sedaj v Janševi lasti kot orodje na naslednjih
volitvah.“
Avtoritarni stil vodenja v politiki. Prepletenost
gospodarstva in politike, kot se kaže v
slovenski metodi privatizacije s sočasnim ustanavljanjem
državnih skladov, počasi rojeva sadove,
ki pa jih lahko uživajo le redki dobičkarji.
Ko se metode vodenja podjetij prenašajo v
politiko, pač ne moremo govoriti o demokratičnih
standardih. Najbolj razvpit primer je tisti
bivšega direktorja največje slovenske verige
samopostrežnih trgovin Mercator Zorana Jankoviča.
Poleti 2006 se je kratko malo odločil,
da bo z lastno listo kandidiral za ljubljanskega
župana in je na volitvah zmagal, še preden
so bile izpeljane. Kako vidi svoje delo kot prvi
mož Ljubljane je vedno pripravljen razložiti,
kot na primer marca 2007 v časniku „Slovenia
life“: „Odločil sem se, da bom kot župan
Ljubljane delal kot menedžer. (…) Po štirih
mesecih na tem položaju mi je jasno: to je menedžerski
položaj in ne politična funkcija.“
Konca političnega primata nad socialnimi in
gospodarskimi procesi, ki jih v času globalizacije
ne doživljajo le manjše države, ne bi mogli
bolje povzeti. Če to reče uspešen bivši menedžer,
zveni resnično. Pri tem Ljubljana ni edino
mesto, kjer se izvaja takšna poslovna ekonomija.
„V več obalnih skupnostih,“ razlaga
Rastko Močnik, „so Berlusconiju podobni tipi
prevzeli lokalno politiko in vodijo svoje občine
kot nekakšna uspešna podjetja.“
Fenomen Janša. Drugače, a vseeno avtoritarno,
se vlada tudi na državni ravni. Premier Janez
Janša po lastni presoji vodi državo že od
parlamentarnih volitev jeseni 2004. „Ta vlada
hoče imeti vse pod nadzorom,“ meni Mencinger.
Devetinštiridesetletni Janša se je kot komunistični
mladinski funkcionar kot eden
prvih postavil proti Jugoslovanski ljudski armadi,
kar so nekateri – predvsem tisti na zahodu,
ki odklanjajo služenje vojaškega roka – napačno
razumeli kot zavzemanje za mir. V vlogi
obrambnega ministra med kratko državljansko
vojno z JLA je poveljeval slovenski teritorialni
obrambi, ki je junija 1991 med drugim
streljala na neoborožene jugoslovanske vojake.
Pod imenom „afera Holmec“ to še vedno ostaja
nerešeno, temno poglavje sodobne sloven-
34
35