Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

O »plodnosti« meja
O »plodnosti« meja
Kaj so kraji človeka, kraji umetnosti? Kraj se
odlikuje s svojo identiteto, z odnosi do svoje
okolice in s svojo zgodovino. Nedvomno kraji,
v katerih so ljudje še lahko bili doma, razpadajo
– ob spremljanju tendence k izkoreninjenju.
Ključna kompetenca v moderni kulturni tehniki
sposobnost komunikacije je pomembna;
kdor ne sodeluje, pade nazaj. Stare socialne,
kulturne, emocionalne kraje nadomestijo nekraji,
kot jih imenuje francoski sociolog Marc
Augé, v ogromnem ekonomsko-tehničnem
univerzumu, ki pozna le še „mimoidoče“, tranzitne
potnike, a nobene „domovine“ več. To pa
nima nobene zveze s poskusom približevanja o
„vsebini poti“, o kateri tukaj razmišljamo. Kdo
ni doživel enakosti letališč, avtocest, vhodov v
mesto po vsem svetu? To so prostori ne-krajev,
ki so zamenljivi, ustvarjajo osamljenost in je
njihova najpomembnejša značilnost, da imajo
le sedanjost. Nasprotno ustvarjajo antropološki
kraji organske, družabne prostore, ki so pregledni,
imajo svojo zgodovino in tam je jezik še
„doma“. Vrnimo se iz filozofskih razmišljanj
o pojavu meje, ki so razkrili kompleksnost
pojma, nazaj v morda bolj realen svet, npr. k
možnim mejam stare evropske celine. Gre torej
za to, da konkretno pomislimo na Evropo
kot nenavadno kulturno celino. Dejstvo je, da
je Evropa politično sestavljena iz približno 40
držav, približno 120 jezikov, številnih manjšin,
mnogih komaj preglednih tradicij in popolnoma
specifičnih regij itn. V tej obstoječi
raznolikosti Evrope je prestopanje meja v znanosti,
v filozofiji, v umetnosti, v ekonomiji bilo
in je še zmeraj nujnost obstoja. Evropa je, po
mnenju Dževada Karahasana, stalni kraj napetosti,
kjer se srečujeta dve identiteti, ki prepoznavata
„dramatično dialoško bistvo meje“,
kjer „Jaz“ kot identiteta, lahko prepozna samo
svojo „lastno stran“ meje, „druge strani“, tujega
subjekta kot meje, kot tuje identitete, pa ne.
Lahko pa doživi tisto drugo, tuje v „srečanju“.
Ponovno: „kaže“ se. „Jaz“ se lahko obrne k tujemu
subjektu in s tem vzpostavi čezmejni dialog.
V tem je mogoče kulturna plodnost te majhne
celine Evrope ...
Če pogledamo natančno, se v vseh tukaj navedenih
področjih najde pojav meje – vendar v
nenavadni povezavi z raznolikostjo tujega, drugega.
Tudi judovski mislec Emmanuel Levinas
je v svoji kritiki dosedanje etike, kjer je „Jaz“
vselej v središču pozornosti, podobno kot Dževad
Karahsan razvil novo etiko drugega, tujega
in je v zvezi s tem govoril o nerazvezni skrivnosti
subjektivnosti. „Pluralizem družbe je možen
le v koncu te skrivnosti.“ Skrivnost subjektivnosti
pogojuje po mnenju Levinasa čisto trans-
cendenco drugega. Postavlja nerazumljivo subjektivnost
drugega v „onstran“, ki je drugačno
kot vsa površinska bit. Skrivnosti subjektivnosti
ne moremo odkriti ali razumeti. „Kaže“ se
v ... doživetju.
V sklopu teh razmišljanj zbudi pozornost, ko
se Dževad Karahasan, doma iz muslimanskega
kulturnega kroga, v svojih filozofskih in literarnih
prečkanjih meja konkretno navezuje na
politično in kulturno zgodovino Evrope, govori
o čudežu Evropa (to tudi upravičeno) in
da umetniški odgovor na pojav meje. Piše npr.:
„Misliti Evropo. Misliti čudež (kajti Evropa
je nedvomno v mnogih ozirih čudež). Čudež
napadalnosti: polotok azijske celine je okupiral
praktično cel preostali del sveta, kot je bilo
še na začetku našega stoletja. Čudež produktivnosti:
skoraj neverjetno je, da je v tako kratkem
času na tako majhnem prostoru lahko na-
stalo vse to, kar je nastalo v Evropi v zadnjih
stoletjih – od novih vrst orožja do novih vrst
piva, od totalitarnih političnih teorij do apoteoze
individualizma ...
Evropa je namreč povrh vsega, kar je, tudi zelo
tesna mreža meja. Ko pravim to, seveda ne
mislim na državne meje. Mislim na kulturne
meje ...
Je Evropa čudež, ker je mreža kulturnih meja
tako tesna, ker neprestano slišimo nove jezike
in naletavamo na nove tipe priimkov, spoznavamo
nove religije in odkrivamo nova razumevanja
za kletve, žalitve ali pohvale? Ne vem,
sem pa popolnoma prepričan, da je v tem vsaj
delček vzroka za čudež Evrope.“
Tukaj obravnavane misli naj bi samo poročale
o „plodnosti“ meja …
M. Jaroschka (4)
50
51