Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

Bojan Adamič – Fotografski poet in raziskovalec maskirnih tradicij
Bojan Adamič – Fotografski poet in raziskovalec maskirnih tradicij
∙∙
∙∙
∙∙
4
razstavo Adamičevih fotografij, dokumentov
in fotoaparatov (koncept potujoče
razstave, ki je gostovala v krajih, povezanih
bodisi z Adamičevim življenjem bodisi z
maskami), 5
fotografsko mapo (certificirana) in
kulturne dogodke ob razstavah (srečanja
pihalnih orkestrov, večeri šansona itn.).
Bojan Adamič – človek za vse čase. 6 Mojster
glasbe in fotografije Bojan Adamič je bil rojen
9. avgusta 1912 v Ribnici na Dolenjskem. Leta
1921 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je
nadaljeval šolanje na Gimnaziji Poljane. S trinajstimi
leti je bil vpisan na Državni konservatorij
za klavir, potem pa je nadaljeval študij
na Akademiji za glasbo. Leta 1941 je diplomiral
na ljubljanski Akademiji za glasbo iz klavirja,
orgel in trobente. Orgle so Bojana Adamiča
zelo privlačile, prav tako tudi trobenta,
ki je bila pred drugo svetovno vojno nedvomno
simbol „prepovedanega“ jazza – glasbene
zvrsti, ki je pri nas takrat pomenila glasbo
„drugačnega sveta“, ki je poosebljala svobodni
ameriški duh. Adamič je jazz ljubil, ker mu je v
glasbi pomenilo izziv vse, kar je bilo nekaj no-
4 Na razstavi je bilo na ogled: dokumentarno gradivo iz življenja
Bojana Adamiča, njegova zbirka fotoaparatov, njegova tehnika
za predstavitve multivizij, predstavljeni so bili njegovi osnovni
življenjski podatki, fotografije Bojana Adamiča [50 povečav
Adamičevih fotografij (50 x 50), 2 povečavi (100 x 100), 1 povečava
(200 x 200)], razstavo je dopolnjevala glasba, ki jo je Adamič
zložil za multivizijske predstavitve mask, izbor glasbe celotnega
Adamičevega opusa, na razstavi je bil na ogled dokumentarni
film Velika imena malega ekrana: Bojan Adamič (1912–1995)
(scenarij in režija: Slavko Hren, produkcija: TV Slovenija 2002).
5 Pokrajinski muzej Ptuj, Miheličeva galerija (28. 2. 2003–4. 4.
2003); Koroški muzej Ravne na Koroškem (28. 5. 2003–22. 6.
2003); Slovenski etnografski muzej Ljubljana (26. 6.2003–30.
9. 2003); Galerija Prica, Samobor, Hrvaška (6. 2. 2004–28. 2.
2004); Mestni muzej Idrija, Cerkljanski muzej Cerkno (28.
11. 2004–15. 12. 2004); Galerija Miklova hiša, Ribnica (13. 1.
2005–1. 2. 2005); Krpanova galerija Cerknica (23. 2. 2006–5.
3. 2006); Salon umetnosti Ptuj (9. 2. 2007–23. 2. 2007); Pavlova
hiša Radgona, Avstrija (9. 3. 2007–28. 4. 2007).
6 Tako je mojstra Bojana Adamiča poimenovala soavtorica projekta
Stanka Gačnik iz Pokrajinskega muzeja Ptuj. Podrobneje o
njegovem življenju in delu v: Gačnik, Stanka: Človek za vse čase /
Bojan Adamič 1912–1995, v: Zven maske / Fotografske mojstrovine
Bojana Adamiča, 107–122.
vega, drugačnega, česar še nihče ni poskusil,
kar je bilo morda v določenem času tudi provokativno,
nespodobno in celo pohujšljivo. A
takšno je bilo za druge in ne za Bojana Adamiča,
za neke norme in predpise in ne za glasbo
kot umetnost. Že pred drugo svetovno vojno
je ustanovil svoj mali orkester Brodway. Igrali
so predvsem po takratnih modnih letoviščih:
Rogaška Slatina, Dobrna, Kaštel Stari pri Splitu
in drugod.
V prvih letih okupacije, med letoma 1941 in
1943, je še nastopal s svojim plesnim orkestrom
v Ljubljani, potem je odšel v partizane.
Glasba ga je spremljala povsod. Leta 1944 sta
skupaj z Dragom Lorbekom v Beli krajini sestavila
prvo partizansko godbo na pihala. V
vojnem obdobju je ustvaril tudi prva vrhunska
dela na področju t. i. partizanskega opusa.
Ker ga je jazz zaznamoval že veliko pred drugo
svetovno vojno, saj je bil med pionirskimi ideologi
tovrstne glasbene zvrsti pri nas, je „šele“
po drugi svetovni vojni ustanovil profesionalni
Plesni orkester RTV Ljubljana (današnji
Big Band RTV Slovenija), bil njegov dirigent
med letoma 1945 in 1980 in ga popeljal v sam
evropski vrh. Vodil in dirigiral je tudi številnim
orkestrom po Evropi.
Mojster Adamič je postal utemeljitelj in vizionar
slovenske zabavne glasbe, popevke in šansona.
V središču njegovega ustvarjanja pa je
bila tudi filmska in scenska glasba. Med drugim
je avtor glasbe za več kot 200 filmov domače
in tuje produkcije. Do konca življenja je
ostal radoveden, ustvarjalen, inovativen, originalen,
popolnoma predan glasbi ne glede na
to, za kakšne žanre ali oblike je šlo. Različni
ustvarjalni pristopi in „nemogoče“ kombinacije
inštrumentov so postali zaščitni znak glasbene
ustvarjalnosti Bojana Adamiča.
Njegov neobjavljeni glasbeni opus gre v razsežnosti,
ki presegajo življenje enega samega človeka.
Leta 1995 je ustvaril svojo poslednjo glasbeno
stvaritev za kratkomontažni film Neme
podobe slovenskega filma. Vse to govori o neverjetni
ustvarjalni energiji in veličini mojstra
Bojana Adamiča. Prijatelji se ga spominjajo kot
človeka, ki je neverjetno hitro mislil in tudi
ustvarjal. Rad je imel hitre avtomobile, v mladosti
je bil jadralni pilot, ljubil je življenje in vse,
kar je bilo novo in mu je predstavljalo izziv na
različnih področjih. Za svojo vsestransko glasbeno
dejavnost in razdajanje je prejel številna
priznanja in nagrade, med njimi najpomembnejšo
na področju kulture v Sloveniji – Prešernovo
nagrado za življenjsko delo (1979).
Na drugi strani zgodbe o Bojanu Adamiču pa
je bila fotografija. Ne, bila je na isti strani. Šla je
vzporedno z glasbo. Bila pa je dolgo časa skrita
in nepoznana. Morda lahko v mogočnem liku
kurenta, njegovi „neulovljivosti“, mitologiji in
simboliki iščemo vzporednice in primerjave z
življenjem in delom mojstra Bojana Adamiča,
z njegovim vitalizmom in neusahljivo ustvarjalno
energijo. S svojim delom in življenjem je
prestopil čas od rojstva do smrti, vstopil v prostor
od severa do juga in od vzhoda do zahoda,
zaobšel meje med profesionalizmom in amaterstvom,
ki je živel glasbo in ljubil fotografijo.
Preprosto, postal je človek za vse čase.
Fotografska revitalizacija poganskih maskirnih
tradicij. 7 Bojana Adamiča kot skladatelja
in dirigenta je močno privlačila poganska
7 Več o Adamičevi fotografiji v: Gačnik, Aleš, Adamičeve fotografije
mask med muzealizirano realnostjo in fantazijo, v: Zven maske
/ Fotografske mojstrovine Bojana Adamiča, 13–42.
kultura oz. tradicionalna maska kot prežitek
poganstva, ki naj bi se v določeni meri ohranilo
vse do danes. Maske so sproščale njegovo
domišljijo, pustno dogajanje ga je navdajalo z
občutkom svobode, s kurentom je označeval
preboj nad zimo in temo, dolgočasjem in apatičnostjo.
Bojan Adamič je bil tudi velik poznavalec in
ljubitelj umetnosti, najboljše tehnike in tehnologije,
zanimali so ga eksperimentalni in inovativni
projekti, kar je odlično ponazoril leta
1994 z izjavo: „Sam sem izhajal iz tega, da če
nimaš v fotografiji pokazati nič ustvarjalnega,
nič svojega, če ne pokažeš nič novega, nič česar
še nismo videli, potem je stvar bolje pustiti.“ 8
Njegova vitalnost, spretnost, pronicljivost,
provokativnost, tehnološka opremljenost in
tehnično znanje, njegov odklon od obstoječih
fotografskih poetik in „normativov“, nekonvencionalnost,
eksperimentiranje z motivi in
tehniko so ga zaznamovali kot izjemno delavnega
in duhovitega, neulovljivega in nepredvidljivega
drugačneža, kot človeka z izjemno
domišljijo, ki pa je bil kljub svojim sanjam in
fantazijam trdno vpet v realno vsakdanje življenje.
Njegove fotografije so nadprostorske in nadčasovne,
saj se svetovljan Adamič ne ubada s
fotografskim dokumentiranjem oz. ilustriranjem
tradicionalnih mask v realnem prostoru
in času. „Moje fotografije – narejene so vse
z navadno tehniko – so skoraj vse namenoma
nekoliko ‚premaknjene‘, skoraj vedno ‚narobe‘
osvetljene. Vse, kar med fotografi velja za ‚grehe‘,
sem skušal izkoristiti v kreativnem smislu,“
je leta 1994 v intervjuju z Rokom Zavrtanikom
8 Zavrtanik, Rok, Bojan Adamič, Obstaja samo glasba, Mzin, štev.
23/25, dec./jan. 1994, 26.
128
129