Winter/zima 2007/2008 - Pavelhaus

Vpis Maribora na zemljevid evropske kulture
Vpis Maribora na zemljevid evropske kulture
zapostavljeno in relativno neznano vzhodno
slovensko regijo povezuje k skupnemu cilju. To
je evropskim ocenjevalcem prav gotovo imponiralo.
Regije so v združeni Evropi vendar zakon.
Maribor je za nameček s takšno povezavo
prehitel državnopolitično snovanje slovenskih
regij v centralizirani državi, na čelu katere je
Ljubljana, potem pa za njo dolgo nič.
Mariborski predlog naj bi presegal zgolj kulturno-umetniška
obzorja, saj naj bi bil tudi v
družbenem smislu najbolj osmišljen. Poudarjeno
združuje tradicijo ter najsodobnejše oblike
komunikacije in izražanja, izpostavlja ekološko
dimenzijo in visoko tehnološko razvitost,
lokalno in globalno ter predvsem stavi na kreativno
odličnost ne glede na žanrsko, generacijsko,
kulturno, estetsko ali kakšno drugo določenost.
Mestne oblasti so izdelavo mariborske
kandidature prepustile, nekoč alternativni – v
kulturnem in družbenem pomenu – Kibli oziroma
Kibernetičnemu laboratoriju. Ta ima v
svoji desetletni zgodovini v tem mestu menda
največ izkušenj s črpanjem evropskega denarja,
največkrat za precej sveže, celo eksperimentalne
kulturne projekte. Tudi to je bil zadetek v
polno.
Toda v tekmici Maribora, namreč v prestolnici
Slovenije Ljubljani, poraza niso mogli sprejeti
prav športno. Znano je rivalstvo med Mariborom
in Ljubljano, ki je podobno tistemu
v Avstriji med Gradcem in Dunajem. Toda ni
naključje, da je bil tudi Gradec evropska prestolnica
kulture in ne Dunaj. Evropski žiranti
imajo namreč posluh za to, da na evropski
zem ljevid kulture vpišejo raje nekatera nekoliko
bolj zapostavljena mesta in ne nacionalnih
prestolnic. Tako so bili v preteklosti poleg
Gradca evropske prestolnice kulture Brugge in
ne Bruselj, Lille in ne Pariz, Edinbourgh in ne
London. Zdaj pa naj bi bil prestolnica Maribor
in ne Ljubljana. Tako je tudi vehementni
župan Ljubljane Zoran Janković pripomnil,
da je bila izbira Maribora zgolj kulturno-politična
decentralizacija Slovenije. Napovedal
je celo, da bo pritisnil na vlado, naj odločitev
za Maribor maja spremeni v korist Ljubljane.
Izbira komisije pač ni ravno zavezujoča. Vendar
mu ni uspelo. Morda tudi zato ne, ker novi
ljubljanski župan ni bil izvoljen po volji sedanjih
slovenskih oblasti. Pa vendar tudi novi
mariborski župan ni čisto po njenih željah.
Na srečo si vlada ni drznila poseči v odločitev
komisije. Se pa redkokdaj v Sloveniji zgodi, da
v nekem praktično nepotrebnem, pa vendar
simbolnem merjenju moči prestolna Ljubljana
toči debele krokodilje solze, tarna nad neprizanesljivo
usodo in cepeta od ihte kot po krivici
odrinjena provincialka. Ker sem Mariborčan,
ji v tolažbo lahko samo povem: pa kaj! Če
je njen projekt tako zelo dober, in ni dvoma,
da je, naj ga Ljubljana uresniči sama, ne glede
na to, da ne bo evropska prestolnica kulture.
Kulture namreč ni nikoli preveč. Kulturno pa
bi lahko začela trenirati s tem, da bi Mariboru
čestitala za pošteno igro in za zmago. To ji je
žal spodletelo. Tolažba je blizu. Prvo polletje
naslednjega leta bo namreč Ljubljana politična
prestolnica Evrope. Slovenija namreč takrat
kot prva med novimi članicami predseduje
Evropski uniji.
Da pa ne bi delil nasvetov samo Ljubljani, naj
sporočim še idejo Mariboru. Ta bi lahko morda
v svoje kulturno prestolovanje Evropi tako, kot
je partnerska mesta, vključil še bližnje manjšine:
od porabskih Slovencev prek prekmurskih
Madžarov in Romov do štajerskih in koroških
Slovencev ter kočevskih Nemcev. V Kibli, ki je
bila nosilka projekta, se lahko pohvalijo, da na
njihove različne prireditve k njim kot publika
že zdaj zahajajo tako starejši kot mlajši, celo
otroci, ljudje različnih narodnosti in ras, socialnih
slojev in spolnih usmeritev ter marginalizirane
skupine.
Vsekakor ima Maribor zdaj krasno priložnost,
da se izvije iz samopomilovanja, nenehnega iskanja
krivcev za svoje tegobe izven sebe, iz nekega
stanja duha, ki so mu nekoč rekli industrijska
puščava in kulturna sivina. Mariborski
pesnik Andrej Brvar je o tem mestu nekoč zapisal,
da je trikrat v dvajsetem stoletju izgubilo
svojo identiteto. Po prvi svetovni vojni je mesto
z množičnim umikom Nemcev izbrisalo svojo
pomembno nacionalno komponento. Po drugi
svetovni vojni se je spremenil še razredni značaj
mesta. Po osamosvojitvi Slovenije pa je mesto
pokopalo svojo industrijo in s tem delavsko
karakteristiko. Nakupovalni centri, nogomet,
veselice in karnevali, ki so doslej prekrivali njegovo
identitetno in nenehno tranzicijsko krizo,
bodo tako dobili vsebinsko alternativo. Za
izgradnjo nove samozavesti pa bo treba v mestu
rokave zavihati že zdaj in ne čakati, da napoči
leto 2012.
84
85