university of nova gorica graduate school contested spaces and ...

Poglavje predstavi dela sodobnih zgodovinopiscev, ki v luči različnih interesov – bodisi
proalbanski, progrški bodisi prolokalni – opisujejo preteklost območja Himarë/Himara.
Medtem ko je slednja v obdobju komunizma predstavljala “nepomemben” del albanske
zgodovine, je dandanes postala del pogajanj in številnih spornosti med zgodovinopisci,
politiki, kakor tudi med lokalnimi prebivalci.
Iz vidika Herzfelda (1991) so potemtakem kraji in glasovi, ki definirajo preteklost
Himarë/Himare mnogovrstni in mnogoglasni. Skupni imenovalec vsem je kulturna
kontinuiteta in ponovno vzpostavljanje preteklosti. Ustni zgodbi Nikole in Spira, ki ju
predstavim v uvodnem razdelku drugega poglavja, sta tako enako legitimni kot zapisi
posameznih avtorjev zbornika Albanske akademije znanosti (2004) in drugih avtorjev
(Memushaj 2003, Frashëri 2005, Rusha 2001, Jorgji 2006a, b, c, Koçi 2006) predstavljenih v
nadaljevanju poglavja. Kljub določenim vsebinskim raznolikostim, vsa našteta dela
razpravljajo o izvoru in pripadnosti plemen Ilirov in Epircev na podstati nacionalnih držav.
Nasprotno kot predlaga Herzfeld, iz vidika določene lokalne skupnosti ali pa iz vidika
obravnavanih avtorjev zgodovina vsekakor ni obravnavana kot mnogovrstna in mnogoglasna
in prav tako ne temelji na mitih, kot predlaga Schwandner-Sievers. Za lokalne prebivalce in
zgodovinopisce zgodovina razgrinja “resnico”. Zato je namesto mnogovrstnosti in
raznolikosti zgodovin bolj smiselno raziskovati načine, na katere posamezniki upravljajo,
prilagajajo, pogajajo in se prepirajo o preteklost. Slednje namreč razkriva nenehno
konstrukcijo odnosov moči kjer se, kot predlaga Ballingerjeva (2003), center in periferija
neprestano premikata in menjata. Na ta način so “resnice” o preteklosti Himarë/Himare
rekonstruirane in poustvarjene. Odnosi moči stalno opredeljujejo, katera “resnica” bo
prevladala nad drugo, hkrati pa tudi prevladujoča “resnica” določa odnose moči. Ti odnosi so
pogojeni z družbenim in kulturnim ozadjem pripovedovalca ali pisca, kot tudi s širšimi
družbenimi, političnimi in zgodovinskimi naključji. Tako na primer, po padcu komunizma in
kasnejšim družbenim, političnim ter ekonomskim spremembam, Spiros in Nikola konstruirata
in upravljata njuno lastno “zgodovinsko resnico” in pojmujeta zgodovinopisja avtorjev
zbornika Albanske akademije znanosti kot nepomembna in “neresnična”. Podobno pa tudi
avtorji zbornika konstruirajo in upravljajo njihove lastne “resnice” o zgodovini območja ter
kritizirajo predpostavke lokalnih prebivalcev, ki jih pojmujejo kot nepomembne in
“neresnične”.
258