university of nova gorica graduate school contested spaces and ...

Odnosi moči vzpostavljajo razlike in hkrati tudi podobnosti med lokalnimi in nacionalnimi
stališči ter interpretacijami preteklosti. Medtem ko so razlike vidne skozi nasprotovanja in
prepire, so podobnosti razvidne skozi diskurz pripovedovalcev in zgodovinopiscev. Tako
lokalni kot tudi nacionalni avtorji opredeljujejo nacionalno državo ali pa lokalno skupnost kot
izolate oz. entitete, ki niso medsebojno povezane in odnosne. Številni lokalni avtorji (Rusha
2001, Jorgji 2006a, b, c in deloma Nina 2004), poudarjajo idejo o lokalnosti in distinktivnosti
ljudi in vasi območja Himarë/Himara. Njihova distinktivnost pa je opredeljena v nasprotju z
drugimi kraji in ljudmi širom Albanije. Podobno pa tudi avtorji, ki zagovarjajo nacionalni
interes (Memushaj 2003, avtorji zbornika Albanske akademije znanosti 2004, Bixhili 2004,
Frashëri 2005) razpravljajo o nacinalni državi Albaniji kot o homogeni entiteti, kjer lokalnosti
vselej pripadajo albanski naciji.
Gibanja in povezave o katerih razpravljajo avtorji ponovno razkrivajo, kako ljudje
konstituirajo svoj kraj v medsebojni povezanosti in odnosu z drugimi kraji in ljudmi.
Različne administrativne organizacije kot na primer, otomanska in nacionalna, so uvedle
delitve in kategorizacije glede na prostorsko in družbeno pripadnost ljudi. Kot posledica
neskladja med otomanskim in nacionalnim načinom organizacije so se porajale politične
napetosti in territorialni spori, ki so se nenehno pojavljali, izginjali in poustvarjali (prim.
Green 2005). Posamezniki so postopoma, tekom stoletij, skozi vsakdanje prakse imenovane
kategorizacije in neskladja poustvarjali in jih znova opredeljevali v okviru družbenega,
zgodovinskega in političnega konteksta. Tako so na primer, razlike glede na religiozno
pripadnost, ki jih je uvedla otomanska administracija, tedaj niso igrale pomembne vloge v
vsakdanjih praksah prebivalcev južne Albanije. Šele kasneje v obdobju nacionalnih gibanj,
poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, pa so omenjene religiozne razlike postale pomebne in
vidne. A tokrat so bile vzpostavljene in pojmovane kot razlike, ki naj bi bile zavoljo
zedinjenja in enotnosti albanske nacije, presežene in izenačene. V skladu s tem so številni
albanski intelektualci v izseljeništvu širili in uveljavljali albanski pisni jezik v različnih
medijih. Jezik je postopoma postal ključ identifikacije in homogenizacije albanske nacije.
Ideja o homogenosti nacije pa se je nadaljevala v obdobju komunizma, ki je poleg jezika in
teritorija tudi širil zavest o skupni zgodovini. Neskladja in napetosti glede državne meje med
Albanijo in Grčijo, ki so predstavljale perečo problematiko vse od leta 1912, so bile zatrte s
Hoxhevo odločbo o prepovedi prehoda državne meje in prekinitvijo političnih odnosov s
sosednjimi državami. Komunistična organizacija kraja (komunistična arhitektura, gradnja
vojaških oporišč, bunkerji, itn.) in propaganda sta pronicali v vsakdanje življenje in prakso
259