university of nova gorica graduate school contested spaces and ...

skušajo kategorizirati dvoumja in jih definirati kot »jasne« in »stabilne« entitete. Nestabilna
konstrukcija prostora in kraja zato ni nujno razlog za neskladja pomenov prostora in kraja.
Prav tako pa ni njihova neskladnost in spornost neizogibna in vselej vnaprej določena, kot
predlagajo omenjene avtorice. Zato menim, da je bolj kot o spornosti prostorov (o kateri
govorijo navedene avtorice) smiselno govoriti o prostorih spornosti in neskladij. Prostori in
kraji niso sporni sami na sebi in v sebi, temveč so vedno sporni zaradi nekoga in v zvezi z
njim, medtem ko so za drugega živeti in dojeti kot povsem spravni.
Neskladja in spornosti, ki vzpostavljajo in opredeljujejo prostore, kraje in ljudi so del procesa
nastajanja, ki poleg razmejitev in razlik razkriva tudi povezave med ljudmi in kraji. Kot je
opisano v poglavjih, ljudje vzpostavljajo in opomenjajo prostore in kraje v medsebojni
povezanosti z drugimi prostori, kraji in ljudmi. Nenehna gibanja in potovanja vaščanov skozi
njihovo preteklost opredeljujejo in hkrati razlikujejo vas od drugih prostorov in krajev, ki se
nahajajo na drugi strani morja ali gora, v Albaniji, Grčiji, Italiji in Ameriki.
Spornost in povezanost prostorov ter krajev v Dhërmiju/Drimadesu je vpeta v tri osrednje
kontekste. Prvi se navezuje na gibanja in selitve ljudi skozi kraje; drugi na delitve in
razmejevanja ljudi in krajev; tretji pa na odnose moči, ki vzpostavljajo kraje in ljudi. Za
prebivalce Dhërmija/Drimadesa gibanja, potovanja in selitve predstavljajo stalnico, saj se
vzpostavljajo skozi zgodovino. Spreminjajo se le njihova smer, pogostost, dinamika in način.
Na slednje poleg tehnološkega in gospodarskega razvoja vplivajo tudi administrativne,
politične, ekonomske in družbene delitve ljudi in krajev, v okviru katerih se konfigurirajo
odnosi moči. Ti vzpostavljajo prostore in kraje, v katere se posamezniki umeščajo in v njih
oblikujejo svojo identiteto. V skladu z Lefebvrom (1974), de Certeaujem (1984), Ingoldom
(1993 in 2000), Gupto in Fergusonom (1997), ki se osredotočajo na procese konstrukcije
prostora in kraja, sta slednja razsrediščena. Potemtakem ne sledita evklidskim paradigmam o
urejenosti prostora. Centri in periferije menjajo svoje pozicije in se na ta način neprestano
konfigurirajo. Kot zapiše Appadurai (1996: 46), je današnji svet v svojem bistvu fraktalen, kar
pomeni, da ne ustreza evklidskim mejam, strukturam in pravilom “urejenosti” sveta. Namesto
tega neurejeni fragmenti fluktuirajo od centra do periferije in neprestano menjajo svoje
pozicije (prim. Green 2005).
V disertaciji sem prikazala, kako je očrtanje državne meje leta 1913 vplivalo na vsakdanje
prakse in življenje ljudi šele 32 let kasneje, ko je bil prehod čez državno mejo zaprt in
271