neformalno učenje skavtskih in taborniških voditeljev in vrednotenje ...

azdelimo na dve stopnji: splošne in specifične. Predstavila sem štiri kompetenčne modelemladinskih voditeljev: model osmih ključnih kompetenc, estonski model, ameriški model inevropski model evropskega portfolija za mladinske voditelje. Na podlagi predstavljenihmodelov in lastnih izkušenj sem izpostavila splošne kompetence prostovoljcev pri delu zmladimi, ki bi po mojem mnenju lahko veljale za slovenski prostor. Komunikacija,motivacija, timsko delo, načrtovanje in organizacija, vodenje skupine in reševanjekonfliktov je le nekaj splošnih zmoţnosti, ki jih slovenski skavtski in taborniški voditeljirazvijejo pri delu z mladimi. Učenja pa vselej ne moremo meriti s specifičnim rezultatom.Prostovoljno delo vpliva na posameznikovo samopodobo, vrednote, razvoj načel, učenjesocialnih vlog, razvijanje odgovornosti, strpnosti do drugih, spoštovanja drugih kultur …Mladinsko prostovoljno delo bi lahko opredelili kot podporni steber pri razvijanjudrţavljanske vzgoje, aktivne participacije ter širjenju in ohranjanju socialne mreţe.V Beli knjigi Evropske komisije (2001, str. 30) je zapisano, da je bilo v posvetovanju zmladimi neformalno učenje pogosto razumljeno bolj pozitivno, učinkovito in privlačno – vnasprotju s sistemom formalnega izobraţevanja. Prednosti neformalnega učenja so v njegoviprostovoljnosti, prilagodljivosti, moţnosti samoorganizacije in odprtosti za vse tiste, ki nisozaključili formalnega izobraţevanja ali za tiste, ki izobraţevalnih potreb niso izpolnili vformalnem izobraţevanju. Neformalno učenje je obvezna sestavina v konceptuvseţivljenjskega učenja mladih. Pri posameznikovem celostnem razvoju je enakopomembno kot formalno. Drugačna pa je slika, ko govorimo o enakovrednosti formalnegain neformalnega izobraţevanja, zlasti pri vrednotenju in priznavanju njunih učinkov. VSloveniji je vrednotenje učinkov neformalnega izobraţevanja slabo urejeno. O priznavanjuneformalno pridobljenega znanja lahko nekaj besed zasledimo v pravilnikih sekundarnega interciarnega izobraţevanja, ki opisujejo postopke priznavanja predhodno pridobljenegaznanja. Na podlagi ugotavljanja in preverjanja se dijakom ali študentom prizna del študijskihobveznosti. Najbolj razvita oblika in tudi edina, ki delno ureja priznavanje predhodnopridobljenega znanja, je sistem Nacionalnih poklicnih kvalifikacij, ki pa omogočapriznavanje le tistih kvalifikacij, ki so zapisane v naprej pripravljenem modelu nacionalnegapoklicnega standarda. Sistem ima poleg prednosti tudi veliko pomanjkljivosti, kot so slabapromocija, nedefinirano vrednotenje certifikatov, premajhna vključenost ministrstev insocialnih partnerjev itd. (Šlander 006, str. 175–176). Zato proces reševanja problematikevrednotenja in priznavanja neformalno pridobljenega znanja še zdaleč ni zaključen. V časuiskanja rešitve lahko na področju priznavanja neformalno pridobljenega znanja največ112