neformalno učenje skavtskih in taborniških voditeljev in vrednotenje ...

2.2 NEFORMALNO UČENJE MLADIH V PROSTOVOLJNIHORGANIZACIJAHČe smo si v industrijski civilizaciji prizadevali za čim bolj enotno izobraţevanje, danes»civilizacija informatike in elektronike zahtevata ustvarjalnega in ›unikatnega človeka‹, kiima razvito zlasti svojo osebnost« meni McLuhnen (1964 v: Krajnc, 1996, str. 5). Šola je bilanekoč edini vir informacij, danes pa neformalne oblike dopolnjujejo šolanje. Vseţivljenjskoučenje je postala nuja v ţivljenju posameznika, in kot zapiše Krajnc, se permanentnoizobraţevanje uresničuje zlasti po neformalni poti (Krajnc 1996, str. 9).Danes so mladi sami odgovorni, da si pridobijo potrebna znanja in spretnosti za uspešno inkakovostno opravljanje dela na posameznem delovnem mestu ter tako zadovoljijo potrebedelodajalcev. O prenašanju odgovornosti za ustrezno usposobljenost na mlade sta govorilaJohnson in Burden (v Kozoderc 2006, str. 55), za slovenske razmere so to ugotovili avtorjiPolitike zaposlovanja (Svetlik idr. 2002, str. 247 v: Kozoderc 2006, str. 55). Osrednjainstitucija za pridobivanje znanja je formalni šolski sistem, o katerem je mogoče zaslediti vseveč kritik. Formalni sistem naj bi bil neţivljenjski in nerazumevajoč za potrebe vseh učencev.Pomanjkljivost učenja v formalnih okoljih je ta, da omogoča le nekatere vrste učenja in le zanekatere ljudi, ne omogoča pa celostnega učenja. Medtem ko se je prej opredeljevalo učenjekot »proces pridobivanja znanja, spretnosti in navad«, ga danes označujemo kot »procesprogresivnega, trajnega spreminjanja posameznika na osnovi izkušenj« (Marentič Poţarnik v:Jelenc 1992, str. 22). Formalno izobraţevanje mladim ponuja ozko usmerjena strokovnaznanja, bistveno manj pa je poudarjeno znanje, ki je osnova za obvladovanje ključnih inzaposlitvenih spretnosti. Delodajalci od svojih zaposlenih pričakujejo, da obvladajo spretnostidela in učenja v skupini, si prizadevajo za nenehen osebni razvoj, se prilagajajo novimrazmeram, probleme rešujejo na ustvarjalen način, so komunikativni, samoiniciativni in sezavedajo svojega ţivljenjskega okolja. Sahlberg meni, da te zahteve presegajo namenetradicionalnega šolstva (Sahlberg 1999, str. 6). Z devetletko in njeno uvedbo izbirnihpredmetov ter s preoblikovanjem visokošolskih programov po bolonjskem sistemu se stanjenekoliko izboljšuje. Predvsem bolonjski sistem mladim ponuja moţnost, da si pridobijoizobrazbo, ki bo bolj unikatna in konkurenčna na trgu delovne sile, je prepričana Petković(2006, str. 56).27