IV. Fajdigovi dnevi KRONIýNA BOLEýINA, SLADKORNA BOLEZEN ...

Mrevlje F. Novosti v zdravljenju sladkorne bolezni
Inzulini. Prejema jih približno 15-20 % bolnikov s SBt2 in seveda vsi bolniki s SBt1; in so torej drugo
najpogostejše antidiabeti�no zdravilo. Žal vsi sedanji 'klasi�ni' humani inzulini ne izpolnjujejo naših pri�akovanj.
Kratkodelujo�i inzulini so prepo�asni, premalo agresivni in predolgo delujejo.
Nasprotno pa so dolgodelujo�i inzulini preve� agresivni in predvsem prekratki, torej niso najprimernejši za kritje
bazalnih potreb bolnikov.
Zato je šel v razvoj v smeri modifikacije humanih inzulinov vseh vrst v ti. analoge inzulinov. Bistvo analogov je
v �imboljšem pokrivanju fizioloških potreb organizma. Njihove lastnosti so take, da bolje sledijo in obvladujejo
gibanje glikemije kot konvencionalni inzulini.
V skupini ultrakratkih inzulinov se je že uveljavljenemu inzulinu lispro pridružil novejši aspart, ki ima lisproju
podobne farmakokineti�ne lastnosti in farmakodinami�ne u�inke, oba pa u�inkovito obvladujeta postprandialno
glikemijo ob signifikantnem zmanjšanju pogostnosti hipoglikemij. Namenjena sta torej prandialni regulaciji
glikemije. Tako lispro kot aspart sta se uveljavila tudi v zdravljenju z inzulinskimi �rpalkami.
Težko pri�akovane so tudi spremembe v segmentu dolgodelujo�ih inzulinov. Novost zadnjega obdobja je (sedaj
že tudi pri nas registrirani) analog dolgodelujo�ih inzulinov glargin, ki ima zaradi svojega ugodnega
farmakokineti�nega profila in farmakodinamike lastnosti dobrega bazalnega inzulina. Glargin je namre� pri
ve�ini bolnikov možno dajati le enkrat dnevno, predvsem pa povzro�a bistveno manj hipoglikemij, zlasti pono�i.
Njegov u�inek je tudi bolj predvidljiv v primerjavi z NPH inzulini. Trenutno je problem v njegovi težji
dostopnosti (bolniki si ga morajo še nabavljati v tujini), kar naj bi se zboljšalo v naslednjem letu.
Za glarginom pri�akujemo še novejši bazalni inzulin detemir, ki pa, kar zadeva klini�ne lastnosti, vsaj po do
sedaj znanih podatkih, ne presega glargina. Tega inzulina pri nas še ni.
Omeniti velja še nekaj novih bifazi�nih inzulinov, ki jih sestavljajo analogi in naj bi imeli zaradi tega tudi
ugodnejše profile od sedanjih konvencionalnih bifazi�nih inzulinov.
Po�asi napreduje tudi razvoj inhalacijskih inzulinov, ki so po profilu delovanja enakovredni ultrakratkim
podkožnim analogom, in bodo namenjeni prandialni regulaciji glikemije. V zvezi z njimi pa še ni rešena vrsta
dilem, zlasti kar zadeva dolgoro�ne potencialno škodljive u�inke na dihala itd. Trenutno potekajo obsežne
klini�ne raziskave, ki naj bi odpravile vsaj nekatere dileme v zvezi s temi inzulini.
Zaenkrat še ni inhalacijskega inzulina z lastnostmi bazalnega inzulina.
Za nas (ne pa v svetu) je relativna novost množi�nejša uporaba inzulinskih �rpalk odprte zanke, ki so se v
Sloveniji uveljavile v zadnjih dveh letih (prvi skromni poskusi pa segajo 15 let nazaj), zlasti v pediatri�ni praksi.
Žal smo pri odraslih zelo omejeni s strani zdravstvene zavarovalnice, ki ne upošteva stališ� stroke, in tega na�ina
ne uvrš�a med pravice zavarovancev. Po uporabi inzulinskih �rpalk smo zato na repu razvitih držav. Kar zadeva
implantabilne inzulinske �rpalke, se njihov razvoj nadaljuje in jih, zlasti z vedno bolj izboljšanimi senzorji za
kontinuirano merjenje glikemije, v nekaterih ve�jih centrih že tudi uporabljajo v omejenih izbranih skupinah
bolnikov.
Na koncu omenjam še pomožna tehni�na sredstva, ki sicer niso neposredno farmakološko zdravljenje, so pa za
izvedbo tega zelo pomembna. To so zlasti novejši aplikatorji inzulina, med njimi tudi taki, ki so že kombinirani z
merilci glukoze v krvi in z drugimi prakti�nimi dodatki. Razvijajo tudi številne merilce glukoze z razli�nimi
tehnologijami nebole�ega merjenja glukoze preko kože, od katerih pa verjetno mnogi ve� obljubljajo kot
obetajo, v prakti�ni rabi pa jih vsaj množi�no še ni.
Pri nas in v svetu je zaenkrat v praksi uveljavljena metoda 3-dnevnega kontinuiranega merjenja glikemije z
merilcem CGMS, ki je za uporabnika sicer nekoliko zahtevnejša in manj prakti�na, vendar se je izkazala za
koristen pripomo�ek pri oceni urejenosti sladkorne bolezni, za odkrivanje neprepoznanih hipoglikemij, zlasti
no�nih, in s tem za oceno ustreznosti teko�ega zdravljenja oz. potrebnosti morebitnega zdravljenja z inzulinsko
�rpalko kakor tudi za oceno uspešnosti zdravljenja z njo.
Razvoj farmakološkega zdravljenja je v silnem razmahu in že v naslednjih 5-10 letih lahko pri�akujemo povsem
nove na�ine in sredstva za zdravljenje sladkorne bolezni.
4. Fajdigovi dnevi, Kranjska Gora, 11. – 12. 10. 2002 33