IV. Fajdigovi dnevi KRONIýNA BOLEýINA, SLADKORNA BOLEZEN ...

Kersnik J. Prepoznavanje znakov depresij in anksioznosti
in še to pogosto, potem ko so dobili zaupanje v zdravnika med samim posvetom, na koncu posveta že med vrati
ambulante z neugodnim uvodnim stavkom: »Pa še to, doktor.« Vse to nas oddaljuje od uspešnega
sporazumevanja, ki je temelj prepoznavanja duševnih težav naših bolnikov.
Naklju�nemu vzorcu 198 slovenskih zdravnikov družinske medicine smo poslali vinjeto – opis 79-letne
depresivne bolnice in jih zaprosili, da odgovorijo na vprašanja, �e bi bolnico napotili k specialistu, ali bi
predpisali zdravila, katera zdravila bi predpisali, kakšen nasvet bi dali bolnici in ali bi jo naro�ili na kontrolo.
Odgovorilo je 129 anketirancev (75,4 %). 118 (91,5 %) zdravnikov je v opisanem primeru pri bolnici prepoznalo
duševne težave. 20,2 % zdravnikov bi bolnico napotilo k psihiatru, kar 87,6 % zdravnikov bi predpisalo zdravila,
antidepresiv bi napisalo ob prvem obisku le v 47,3 % zdravnikov, 88,4 % bi bolnico naro�ilo na kontrolo, vsi
zdravnik pa bi bolnici dali takšen ali druga�en nasvet, kako naj ravna. Pravilno se je odlo�ilo (predpisali
antidepresiv ali bolnico napotili k psihiatru) 61,2 % zdravnikov. Med antidepresivi prevladujejo s 87,1 %
selektivni zaviralci seretonina. Presene�a tudi velik odstotek predpisanih anksiolitikov kot monoterapije.
Kako se spoprijeti z neprepoznano depresijo?
Duševne motnje postajajo pomemben del prizadevanj za dobro po�utje vseh ljudi (23), zato naj bi bil vsak
zdravnik družinske medicine ob�utljiv za duševne in socialne težave bolnikov, saj ima s svojimi bolniki pogoste
stike. Prav duševne motnje so oblika zdravstvenih težav, ki jih mora zdravnik družinske medicine pogosto
odkriti med množico vsakovrstnih bolnikovih pritožb (24). Predvsem mora biti sposoben spoznati, kdaj telesni
znaki in ob�utja odslikavajo duševne težave (25). Duševne težave se pogosto kažejo pretežno s telesnimi znaki in
ob�utji, tako da njihova somatizacija zavzema 20 % vseh prvih posvetov v družinski medicini (20) in je eden
najpogostnejših razlogov za zapoznelo postavitev diagnoze (26). Prav ti bolniki naj bi našli zato�iš�e v družinski
medicini (20).
Posebnosti posveta z bolnikom, ki ima duševne motnje
Zdravnik družinske medicine se pri nas prvi sre�a z ljudmi, ki imajo duševne motnje. Pri tem se soo�ita
spoznavni poti dveh strokovnjakov – bolnika in zdravnika - za konkretno stanje, ki svoj vrh dosežeta v posvetu.
Mnogi bolniki se pogosto ne zavedajo, da so vzrok za njihove težave prav duševne motnje. Pogosto se nagibajo
k prepri�anju, da gre za telesne vzroke in od zdravnika pri�akujejo preiskave, ki naj bi potrdile ali ovrgle njihovo
resnost (20), zato ostajajo mnoge neodkrite in pogosto govorimo o ledeni gori duševnih motenj (26).
Pred zdravnikom družinske medicine se razgrinja široka paleta pritožb njegovih bolnikov. Znaki in ob�utja so
navadno še zelo slabo izraženi in izvirajo iz razli�nih telesnih in duševnih ozadij. V kratkih minutah
posameznega posveta se zdravnik družinske medicine pogosto soo�i z ve� kot eno nadlogo hkrati. Navadno so
mešanica telesnih, duševnih, socialnih in družinskih težav. Bolniki želijo dobiti odgovore na tri bistvena
vprašanja:
1. Ali je to, kar imajo, resno?
2. Kakšno bolezen imajo?
3. Ali je ozdravljiva?
Zaskrbljeni so predvsem zaradi telesnih bolezni. Zato sami le redko sprožijo pogovor o duševnih težavah. Kadar
iz poteka posveta sklepajo, da bo zdravnik razumel njihove nadloge, proti koncu le razkrijejo tudi duševne
težave (27). Neredko se to zgodi šele na zdravnikovo kon�no vprašanje: “Ali imate še kakšne druge težave?”
Pogosto se tako reko� že med vrati obrnejo nanj: “Pa še to, doktor.” Dosti teže je odkriti psihosocialne težave pri
bolnikih, ki med posvetom ponudijo izto�nice za svoje težave, a jih zdravnik spregleda in ne nadaljuje pogovora
o njih. Razpoznava je pogosto težavna, zato ne presene�a, da veliko bolnikov z duševnimi težavami ni pravilno
prepoznanih (28). Ob�utja in znaki duševnih motenj ostanejo nezdravljeni, pogosto jih zmotno pripišejo telesnim
boleznim, kar vodi v kroni�ni potek. Dlje ko so ob�utja in znaki nespoznani in nezdravljeni, bolj se v bolnikovi
zavesti duševna motnja utrdi kot telesna bolezen (20). Zaradi nezmožnosti ozdravitve nastalega stanja s klasi�no
biomedicinsko obravnavo so ti bolniki manj zadovoljni s svojim po�utjem in zdravstveno službo, zato postanejo
pogosti obiskovalci zdravnika, težavni in ve�ji porabniki sredstev, namenjenih zdravstveni službi.
Posebno trd oreh so posveti zaradi težav, pri katerih je bolnik prepri�an, da so telesnega izvora (slika 3).
Zdravnik mora vselej pokazati razumevanje za ta vprašanja, biti pozoren na nebesedna sporo�ila in prevzeti
aktivnejšo vlogo pri odkrivanju vzrokov. Z upoštevanjem bolnikovih pogledov, vzpostavitvijo zaupnega odnosa
in uporabo veš�in sporazumevanja mu bo ve�ino bolnikov uspelo prepri�ati o duševnem ozadju njihovih težav.
Tako bo zmanjšal njihovo zaskrbljenost, ki jih je praviloma tudi prignala k njemu. Marsikateri bolnik je
zadovoljen že s samo razlago in ne želi dodatne pomo�i v obliki zdravil.
4. Fajdigovi dnevi, Kranjska Gora, 11. – 12. 10. 2002 80