IV. Fajdigovi dnevi KRONIýNA BOLEýINA, SLADKORNA BOLEZEN ...

Groleger U. Zdravljenje depresivnega bolnika. Kako za�eti?
depresijo sprejema kot bolezen, bolnikom priznava status bolnika in tolaži žalostne in obupane, to povsem ne
drži. Med ljudmi so še kako prisotna prepri�anja, ki tudi depresijo, še bolj pa nekatere druge duševne motnje,
stigmatizirajo. Nekatera napa�na prepri�anja o depresiji so, da je ta posledica šibkosti, da je zanjo kriva slaba
vzgoja, da bolnik igra vlogo žrtve, da je bolezen neozdravljiva in da za vedno zaznamuje �loveka ali da si je
bolnik zanjo kriv sam. Tem prepri�anjem pogosto kljub znanju ne uidemo niti zdravniki niti drugo zdravstveno
osebje. Od teh in drugih podobnih prepri�anj bo odvisno, kako in na kakšen na�in bo bolnik o svojih težavah
govoril in katere simptome bo spontano navajal (2, 3).
Odlo�itev za zdravljenje
Odlo�itev za zdravljenje depresije je tako odvisna od glavnega orodja zdravnika, to sta dobra in temeljita
anamneza in klini�en intervju. Pri tem si lahko pomagamo tudi z razli�nimi lestvicami, ki pa jih na tem mestu ne
bomo naštevali. Lestvice tudi nikoli ne morejo zamenjati diagnosti�nega pogovora z bolnikom, temve� so lahko
zgolj objektivno dopolnilo podatkom, ki jih o bolniku in njegovi motnji že imamo. Zbrani podatki morajo
odgovoriti na vprašanja o:
� globini depresije;
� trajanju depresije;
� vplivu depresije na bolnikovo življenje;
� pridruženih simptomih, sindromih in drugih motnjah ter boleznih;
� samomorilni ogroženosti bolnika;
� dedni obremenjenosti (tako za afektivne motnje kot za samomorilno vedenje),
� stopnji podpore v bolnikovem okolju in
� uvidu bolnika v motnjo in njene simptome.
Glede na zbrane odgovore sprejmemo odlo�itev o mestu in vrsti zdravljenja. Odlo�imo se, ali bomo bolnika
za�eli zdraviti sami v svoji ambulanti, ali ga bomo takoj ali že po uvedbi antidepresivne terapije, napotili v
psihiatri�no ambulanto in ali je nujno bolnišni�no psihiatri�no zdravljenje (9, 10).
Vrsta zdravljenja je povezana z že naštetimi dejavniki in možnostmi, ki nam jih okolje nudi. Pri bolnikih z blago
depresivno motnjo, ki ima o�iten sprožilni dejavnik ali okoliš�ino in se sicer pri bolniku nikoli prej ni pojavljala,
se lahko odlo�imo tudi za psihoterapevtsko obravnavo. Seveda takrat, kadar imamo v svojem okolju možnost
bolnika usmeriti k psihoterapevtu ali imamo sami ustrezno izobrazbo. Ve�inoma pa za depresivno motnjo velja,
da se je nujno odlo�iti za uvedbo antidepresiva (11). Po drugi strani bomo bolnika napotili k psihiatru vedno
takrat, kadar:
� gre za hudo depresijo;
� je depresivna motnja del bipolarne afektivne motnje;
� se bolnik po uvedbi antidepresiva na zdravljenje ne odziva ali se stanje slabša;
� bolnik kljub zdravljenju ni dosegel popolne remisije;
� je potek depresivne motnje kroni�en;
� se v klini�ni sliki pojavljajo tudi psihoti�ni simptomi;
� gre za ponavljajo�o se depresivno motnjo;
� je uvedba antidepresiva zaradi telesnih bolezni ali drugih zdravil tvegana;
� gre za starostnika in
� vedno takrat, ko je bolnik samomorilno ogrožen.
Za�etek zdravljenja depresije
Na težave pri prepoznavanju depresivne motnje, znanju o njej in izbiri ustreznega zdravljenja kažejo razli�ni
podatki (12). Ti kažejo (slika 4), da se zdravniki prepogosto odlo�amo za zdravljenje z anksiolitiki, ki na
depresivno motnjo nimajo nobenega u�inka in zanjo niso indicirani (11). Zaskrbljujo� je tudi podatek, da je
imelo antidepresiv predpisanih komaj 5% bolnikov z depresivno motnjo (12).
4. Fajdigovi dnevi, Kranjska Gora, 11. – 12. 10. 2002 90