kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

šole kot v šoli. Lahko bi rekli, da so se v obdobju neoabsolutizma vsi, ki so otroka
vzgajali, trudili vzgojiti dobrega kristjana.
Menimo, da smo obstoječe stanje dodobra podprli z analizo primarnih virov. Zelo
zanimivo pa bi bilo za tisto obdobje narediti še analizo kakšne druge gimnazije na
Slovenskem in jo primerjati z Mariborsko klasično gimnazijo, saj predpostavljamo,
da je imela, kljub enotnim predpisom, vsaka gimnazija še svoja pravila, svoj red, ki
se je podrejal tudi okolju, v katerem je »živela«. Saj je imela, kot pravi Vrbnjak
(1996), popolna osemrazredna mariborska gimnazija samo na videz nemški značaj
in je odigrala pomembno vlogo narodnega ozaveščanja slovenještajerskega
intelektualca.
Če stanje discipliniranja in kaznovanja v gimnazijah v obdobju neoabsolutizma
primerjamo z današnjim stanjem na gimnazijah, lahko ugotovimo, da imata
skupnega le malo. Dandanes dijakov ne izključujemo zaradi obiska gostiln, zaradi
motenja pouka dijak ne dobi graje, učitelji in šola se ne menijo preveč za dejavnosti
dijakov izven gimnazije. Šola ne more več nadzorovati učečega se otroka na vseh
področjih, starši še prevečkrat delujejo drugače od nje, je ne podpirajo, temveč le
iščejo napake. Dijaki vedo vse o svojih pravicah, svojih dolžnosti pa ne izpolnjujejo.
Če sploh lahko primerjamo tako različna obdobja, menimo, da se je dijak, ki je v
obdobju neoabsolutizma po svoji napaki in neupoštevanju pravil dobil kazen, iz nje
nekaj naučil in so jo zato podprli tudi starši. Dandanes pa po velikem številu ustnih
opominov in opozarjanj dijak mogoče dobi »kazen«, ki pa ni več vzgojna. Menimo,
da je bolje, da se dijaki zavedajo »kazni«, ki jo ob neupoštevanju pravil, dolžnosti
lahko dobijo, kot to, da jo prejmejo, ko je že prepozno.
107