kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Z doslednim izvajanjem pedagoških idej novega humanizma bi morale vse
gimnazije na Slovenskem postati slovenske šole. Vendar zaradi specifičnega
položaja slovenskega okolja, v katerem slovenščina ni bila priznana za
materinščino slovenskih dijakov, so gimnazije pri nas postajale le še bolj nemške
kot so bile prej (Ciperle 1979, str. 13–14).
Osnutek je gimnazijam predpisoval naslednje predmete: verouk, latinščina,
grščina, materinščina, zgodovina in geografija, matematika, prirodopis in fizika,
filozofska propedevtika. Gimnazija je namreč postala splošnoizobraževalna, noben
predmet ni bil bolj pomemben od drugega, taka gimnazija naj bi omogočila tudi
»zavestno, kritično in samostojno osvajanje učne snovi na fakultetah« (Schmidt
1966, str. 129).
Gimnazija je torej spremenila svoj značaj. »Ni bila več latinska šola, šola za učenje
latinščine, ni bila več strokovna šola za poklice, v katerih je bilo potrebno znanje
latinščine, marveč je postala splošnoizobraževalna šola, splošnoizobraževalna v
smislu razširjene, buržoazne vsebine pojma splošne izobrazbe« (Ciperle 1979, str.
15). S takim programom je sedaj gimnazija usposabljala dijake za fakultetne
študije, ni pa se jih trudila usposobiti za ta ali oni predmet. Noben predmet ni bil
pomembnejši od drugega, pomembno je bilo le, da so bil med seboj uravnoteženi
in da so vsi prispevali k splošni izobrazbi. »Tako so avstrijske gimnazije doživele
buržoazno demokratično revolucijo« (Schmidt 1966, str. 129).
Če primerjamo nov predmetnik s tistim, iz predmarčne dobe, spoznamo, da je
šestrazredna gimnazija postala osemrazredna, da je sedaj namesto prejšnjih 18 ur
na teden v vsakem razredu v prvem in drugem razredu 20 in 22 od tretjega razreda
dalje pa 24 ur. Delež latinščine je v primerjavi s predmarčno gimnazijo močno
nazadoval, pojavijo se novi učni predmeti: materinščina, prirodopis s fiziko in
filozofska propedevtika. Za pouk materinščine so izvedli dva učna načrta, prvega
za pouk nemščine in drugega za pouk slovanskih jezikov, oba sta imela enako
število tedenskih ur, 25 ur (Schmidt 1966, str. 130).
21