kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

premožnejših meščanov, preozko usmerjena gimnazija. V tem času je bil
gimnazijski študij eden izmed stanovskih privilegijev, iz vrst nižjih stanov so ga
zmogli le najsposobnejši dijaki ob največjih žrtvah staršev. Gimnazija pa je
pripravljala le na filozofske in višje fakultetne študije, pa še to bolj slabo. Realnih,
tehniških in drugih strokovnih šol je bilo še manj kot gimnazij, te so bile tudi težje
dostopne (Schmidt 1988, str. 261).
S sliko gimnazije, ki je zopet postala latinska, niso bile zadovoljne predvsem
meščanske in industrijske sile, saj te latinske gimnazije njihovim sinovom niso dale
izobrazbe, ki so jo potrebovali, niso jim dajale nič uporabnega (Schmidt 1988, str.
261). Poleg nezadovoljstva meščanstva pa se je pod vplivom razvoja v Prusiji, pa
tudi na Bavarskem, kjer je bila osnovana gimnazija na osnovi novohumanističnih
idej Wilhelma von Humboldta in preoblikovana v državno splošnoizobraževalno
šolo z zaključnim maturitetnim izpitom, že začelo govoriti o nazadovanju v šolskem
razvoju. In ker se je javnost čedalje bolj zanimala za šolstvo, ko so postale napake
vse bolj očitne, je Študijska dvorna komisija zahtevala od deželnih vlad predloge za
izboljšanje takratnega gimnazijska šolstva. Odgovore je Študijska dvorna komisija
prejemala že od leta 1838/1839, ti so vsebovali najrazličnejše ugotovitve,
vprašanja in spodbude (Ciperle 2001, str. 68). Med njimi je Študijska dvorna
komisija dobila tudi predlog gimnazijske direkcije iz Celovca, naj bi namesto
grščine v štirih razredih po dve uri uvedli v dva razreda gimnazij »slovanski« v
druga dva pa italijanski jezik, »ker je znanje obeh teh jezikov za vse izobražene
stanove koristno, za mnoge pa celo nepogrešljivo« (Schmidt 1988, str. 262). To je
bil tudi prvi uradni predlog za slovenščino kot učni predmet na avstrijskih
gimnazijah (Schmidt 1988, str. 262). Študijska dvorna komisija je prejela tudi vrsto
izvedenskih mnenj od univerzitetnih profesorjev, med njimi tudi mnenje dr. Franza
Exnerja iz Prage. Vprašanje reforme je ostalo le še vprašanje časa (Ciperle 2001,
str. 68).
Pred revolucijo leta 1848 so na našem ozemlju delovale gimnazije v Ljubljani,
Novem mestu, Celju, Mariboru, Gorici, Kopru in Trstu ter privatna gimnazija v Idriji.
Poudarek je bil na učenju klasičnih jezikov, učna jezika sta bila latinščina in
nemščina, o slovenščini in italijanščini pa ni bilo govora. V tem času so si oblasti
15