kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Druge Langove spremembe pa so potekale v etapah. Najprej uvedba šestrazredne
gimnazije, nato nova določila o počitnicah, vzpostavitev rednih šolskih inšpekcij,
dvig učiteljeve varnosti in izboljšanje njihovega materialnega položaja, kontroliran
dvig števila dijakov ... (Ciperle 2001, str. 67). »Vsekakor ob Langovi reformi lahko
rečemo, da se je gimnazija začela počasi spreminjati od latinske v
splošnoizobraževalno šolo« (Ciperle 2001, str. 67).
Obdobju Ilirskih provinc, ki je izrazito obdobje stagnacije gimnazij, je sledilo
obdobje avstrijske obnove. Odpravili so »napake«, ki so jih zgrešili Francozi. Začeli
so z gimnazijsko reformo leta 1818–1819, ki pa je našim gimnazijam prinesla
odločno nazadovanje. Predmetni pouk je cesar z odlokom dne 28. avgusta 1818
spremenil v razrednega, saj naj bi bil ta vzgojno učinkovitejši od predmetnega, ker
prinaša vzgojo le dvema osebama, učitelju in katehetu 1 , z gimnazij so odstranili
vse, kar so bili prisiljeni sprejeti zaradi meščanskega stanu, torej prirodopis in
prirodoslovje. S tema ukrepoma je padla izobraževalna vrednost pouka, zvišala pa
se je vzgojna moč gimnazijskega šolanja, kar je bila v duhu cesarske pedagogike
velika vzgojna pridobitev. V gimnazijah na Slovenskem so odslej poučevali verouk,
latinščino, grščino, matematiko ter geografijo in zgodovino. Ker so vse te predmete
poučevali prejšnji predmetni učitelji, je prevečkrat prihajalo do učenja na pamet.
Taka gimnazija je bila klasična latinska šola, saj je latinščina obsegala več kot
polovico vseh učnih ur (Schmidt 1988, str. 258–260).
Gimnazijska reforma iz let 1818–1819 torej pomeni odločno nazadovanje v
zgodovini naših gimnazij. Z mislijo, da se bo zaradi prehajanja učiteljev z učenci
povečala vzgojna moč gimnazijskega pouka, je bila močno znižana izobraževalna
vrednost pouka. Iz vsebine izobraževanja je izpadlo naravoslovje, vseh predmetov,
ki naj bi jih posamezen učitelj poučeval, pa sam ni znal. Iz tega sledi »slaba
razlaga in učenčevo guljenje snovi na pamet« (Schmidt 1988, str. 258–261).
S tako gimnazijo so bile šolske oblasti kar zadovoljne, saj 20 let ni prišlo do
nobenih razprav. Vendar je bila to, predvsem za sinove industrialcev in
1 Razredni učitelj je sedaj prehajal s svojimi učenci do 4. razreda, v 5. in 6. razredu pa jih je
poučeval isti učitelj, učitelj obeh humanitetnih razredov.
14