kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

6. POJMOVANJE VZGOJE V DOBI NEOABSOLUTIZMA
Da bi lahko prešli na kaznovanje in disciplino v obdobju, ki ga raziskujemo,
moramo najprej raziskati pomen vzgoje v tem obdobju, saj vzgoja za seboj pripelje
tudi discipliniranje in posledico nediscipliniranja, kazen.
6.1 Vzgoja v dobi neoabsolutizma
Čeprav je prihajalo do ločnice med moderno vzgojo, katere zagovorniki so bili, po
mnenju Zupančiča, 2 Rousseau, Kant, Hegel, Herbert, Herder, Pestalozzi,
Diesterweg in Locke, je imela v obdobju, ki ga obravnavamo, še vedno
prevladujočo vlogo nravno-verska oziroma krščanska vzgoja (Govekar-Okoliš
2001, str. 30).
Temelj nravno-verske vzgoje je bila vzgoja posameznika s krščanskimi lastnostmi.
Te krščanske lastnosti so učenci izražali z molitvijo, obiskom maš in udeležbo pri
zakramentih. Najvišji cilj pa je bil, seveda, vzgojiti dobrega kristjana. Dober kristjan
je namreč tisti, ki živi in dela, kakor mu veleva vest, in zato je cilj krščanske vzgoje
naučiti otroka, da bo delal nravno dobro (Ušeničnik v Govekar-Okoliš 2001, str.
36–37).
Doseganje tega pa je bilo mogoče le, kot ugotavlja Govekar-Okoliš, pod avtoriteto
staršev ali vzgojiteljev-duhovnikov. Gojenci so se morali v procesu krščanske
vzgoje podrediti, kar je pomenilo, da so morali sprejeti določene zahteve in
dolžnosti do družine, naroda, države in Cerkve. Verska vzgoja je bila jedro takratne
morale (Govekar-Okoliš 2001, str. 37).
Da je bila krščanska vzgoja takrat prisotna na vsakem koraku, lahko razberemo
tudi iz članka v Šolskem prijatelju iz leta 1852, ko v 10 domačih zapovedih mladim
med drugim nalaga takoj v jutru pokrižati se, jutranjo molitev, molitev pred in po
2 Župančič je leta 1888 napisal prvi slovenski pedagoški učbenik, Pedagogika.
30