kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

spremenila v popolno osemrazredno gimnazijo. Prvi zrelostni izpit so dijaki
opravljali v letu 1851 (Vrbnjak 2000, str. 19–20).
Leta 1852 je Maribor postal sedež upravnega središča za svet med Muro in Dravo.
K notranji podobi Maribora je bistveno prispevala gimnazija z nekaterimi odličnimi,
tudi narodnozavednimi profesorji, kot so bili J. Wartiger, R. G. Puff, D. Trstenjak, B.
Raič, J. Majcinger idr. Ti so dijaštvu dajali tudi slovensko lice (Vrbnjak 2003, str.
23). Med njimi je bil tudi Adolf Lang, ki je bil od leta 1857 ravnatelj gimnazije. 1858
leta je ustanovil sklad, s pomočjo katerega so izdajali pesniške poskuse dijakov −
tako v nemškem kot slovenskem jeziku. Zaradi lojalnosti do Slovencev je bil leta
1868 premeščen na Dunaj (Matjašič Friš 2001, str. 179).
Kot pravi Sernec v svojih Spominih: »V gimnaziji smo živeli Slovenci in Nemci v
najboljšem prijateljstvu, posebno v mojem razredu. In imeli smo tudi skupno svojo
odhodnico po maturi, in ravnatelj Adolf Lang, Nemec iz Dunaja, je bil z vsemi dijaki
očetovsko ljubezniv, dobrohoten in je dobro vplival na nastop in značaj dijakov«
(Sernec 2003, str. 5).
Dejstvo je, da je imela popolna osemrazredna mariborska gimnazija samo na videz
nemški značaj in je odigrala pomembno vlogo narodnega ozaveščanja
slovenještajerskega intelektualca v času pred premestitvijo škofijskega sedeža v
Maribor. »Kmečka mladina, ki se je vpisovala na mariborsko gimnazijo vedno
številnejše, je zavod sproti »slavizirala.« Upoštevanje slovenščine je bilo po
pričakovanju po revoluciji vse večje, pouk materinščine, za slovenske dijake
slovenščine, pa vse bolj sistematičen. V šolskem letu 1850/1851 so se je za pouk
slovenskega jezika priglasili skoraj vsi gimnazijci. Učenci so se neprimerno bolje
naučili slovenskega jezika kot prej, na zaključnih slavnostnih slovesnostih sta bila
vedno dva nagovora dijakov, eden v nemškem in eden v slovenskem jeziku«
(Vrbnjak 1996).
Poudarjeno je to pokazala 100-letnica obstoja šole, ki je bila pred koncem
neoabsolutizma tudi opazna slovenska manifestacija. Na kulturnem področju so
mariborski Slovenci uspešno tekmovali s someščani Nemci (Vrbnjak 2000, str. 23).
61