kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

3. GIMNAZIJSKO ŠOLSTVO PRED LETOM 1848
Kriza na področju avstrijskega srednjega in visokega šolstva je bila vidna že na
prelomu 18. stoletja, saj je jezuitski vzgojno-izobraževalni sistem v skoraj dveh
stoletjih svojega monopolnega položaja na tem področju okrnel v pedagoških
konceptih in šolski praksi. Nujnost temeljite prenove je bila že spoznana. Sodobni
realni šolski projekti, ki so jih izvajali v Nemčiji, so v Avstriji vzbujali zanimanje, a
zaradi strogosti jezuitskega reda niso bili izvedljivi (Ciperle 2001, str. 48–49).
Za odločilne posege se je, predvsem iz političnih razlogov, odločila Marija Terezija.
Leta 1770 je cesarica šolstvo podržavila in ga odvzela Cerkvi. Želela je ustvariti
državi skupno duhovno bazo v obliki enotnega javnega šolstva. Njen cilj je bilo
sodelovanje z jezuiti, ki bi privedlo do skupne rešitve, toda nazori so bili preveč
različni (Ciperle 2001, str. 49–51). Kljub popuščanju so jezuiti zaostajali za novimi
nalogami in splošno razpoloženje do njih se je po vsej Evropi zaostrovalo,
zaostrovalo se je tudi razpoloženje same katoliške Cerkve. Pod temi pritiski je
papež Klemen XIV. leta 1773 ukinil jezuitski red in s tem je bil ta red ukinjen tudi v
Avstriji. Zaradi njihovega monopola v šolstvu se je država znašla v organizacijski
krizi srednjih in višjih šol (Ciperle 1976, str. 30).
Čeprav je Marija Terezija upala, da se to ne bo zgodilo, je ostala na višješolskih
ustanovah brez posvetnega učiteljskega kadra. Zato so se zaradi bližine novega
šolskega leta odločili za praktično rešitev, dopustili so nadaljnje poučevanje bivšim
jezuitom. Kljub vsemu pa od leta 1774 obstoječe gimnazije niso bile več vključene
v center, kjer so bile jezuitske višje ali visoke šole, povezave, organizacijske in
druge, pa so še vedno obstajale. V kurikularno-metodičnem pogledu pa je na
področju sekundarnega šolstva vse ostalo enako (Ciperle 2001, str. 56).
Časovno obdobje od leta 1774 pa vse tja do leta 1848 na področju avstrijskega
šolstva označujejo kot obdobje stagnacije. Prepričanje je zmotno, saj je bilo v tem
obdobju zasnovanih in spravljenih v obtok veliko različnih konceptov in predlogov.
Ti so imeli vpliv, čeprav ni bilo pogojev za realizacijo. Predvsem je dvig nivoja
12