kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Članek Praprotnika iz Šolskega prijatelja navaja tri kazni, ki se jih v šoli ne sme
uporabljati. Te so: klečanje učencev v šoli, zapiranje otrok v osamo in prepogosto
prepisovanje. Učenec v šoli naj ne bi klečal, saj se klečanje uporablja pri molitvi in
v cerkvi, avtor se sprašuje, kako bi lahko otrok k Bogu lepo molil kleče, če mora v
šoli na kolena, kadar je kaznovan. Otroka tudi ne smemo za kazen dati v osamo,
saj naj bi kazen pripomogla k prevzgoji, vendar pa otrok, kot pravi avtor, če je sam,
ne pomisli na nič dobrega, tako je taka kazen res nevzgojna. Otroke pa se ne sme
siliti k prepogostim prepisovanjem, saj je avtor mnenja, da se otrok s pomočjo
prisile ne nauči ničesar (Praprotnik 1854, str. 99–100).
Iz takratnih časopisov ni bilo mogoče posebej ugotoviti tematike o vzgoji in
disciplini gimnazijcev. Zato bomo v nadaljevanju predstavili nekaj tovrstne tematike
iz spominov znanih Slovencev na gimnazijska leta.
8.3 Spomini na gimnazijska leta znanih Slovencev
V nadaljevanju se bomo posvetili spominom treh znanih Slovencev na gimnazijska
leta. Spomini Janeza Trdine in Josipa Vošnjaka na gimnazijska leta spadajo
večinoma v predmarčno obdobje, ko so bile gimnazije še latinske šole, zaključna
leta pa oba preživita v reorganizirani gimnaziji. Spomini Pavla Turnerja pa se
začnejo v obdobju neoabsolutizma in trajajo v 60. leta 19. stoletja. Vsi trije
predstavljeni avtorji so vsaj nekaj svojih šolskih let obiskovali v obdobju
neoabsolutizma oziroma v obdobju, ko se je po marčni revoluciji srednje šolstvo
reorganiziralo.
Spomini Janeza Trdine
Trdino je po dveh letih in pol domačega šolanja mama poslala v Kamnik na
normalko, zaradi njegovega zelo porednega vedenja (predvsem pri sveti maši). Ker
pa jo je od tam kmalu popihal, so ga poslali v Ljubljano, kjer je hodil na glavno šolo.
Zanjo pravi, da je imela enako napako kot njegove poprejšnje šole, učitelj je palico
uporabljal prevečkrat (Trdina 1946, str. 66–70).
54