kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Vodilno vlogo pri nastajanju tudi tega osnutka je imel Exner; ravno zaradi tega se
osnutek v glavnem sklada z okvirnimi smernicami za gimnazije v Osnutku temeljnih
načel javnega pouka v Avstriji (Ciperle 1979, str. 10).
Osnutek je temeljito prelomil fevdalno tradicijo gimnazijskega pouka v Avstriji in mu
začrtal pot, ki je obveljala vse do konca Avstro-Ogrske, pri nas pa še malo dlje.
Nastal je pod močnim vplivom pedagogike novega humanizma. Novi humanizem,
katerega predstavniki so Friederich August Wolf, Herder, Wilhelm von Humboldt in
Hermann Bonitz, se je za razliko od »starega« zgledoval bolj po grški kulturi in je
obema klasičnima jezikoma prisodil novo vlogo. Presodili so, da so minili časi, ko je
potrebno v znanosti uporabljati klasična jezika, latinščino in grščino, na plan so
prišli moderni jeziki. Sedaj sta oba klasična jezika uvajala dijake v antično kulturo in
naj bi jih s pomočjo antičnih zgledov oblikovala v vsestransko, skladno s svojo
naravo razvite osebnosti. V ospredju nista bila klasična jezika zaradi jezika
samega, marveč zaradi vsebine, do katere lahko pripeljeta. V pedagogiki novega
humanizma je dobila materinščina velik pomen. Razloga sta predvsem dva.
Učence so želeli pritegniti k miselnemu sodelovanju, k umski aktivnosti, hkrati pa je
materinščina veljala za element človekove narave, ki naj jo vzgoja uresniči.
Gimnazijski osnutek jo je imenoval »vrojeni jezik« (Ciperle 1979 str. 10–12).
19