kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

in močno razvejano birokracijo postavile v službo modernizacijskih prizadevanj. V
želji po močni in moderni državi je največjo pozornost posvečal gospodarstvu.
Zavestna liberalna gospodarska politika je z ukinitvijo notranjih carin proti Ogrski
ustvarila enoten gospodarski prostor na vsem področju monarhije, s hitro izpeljano
zemljiško odvezo in odprtjem kmetijstva svobodnemu trgu ter z velikimi
investicijami v infrastrukturo pa je vzpodbudila hitro gospodarsko rast (Cvirn 1999,
str. 232–233).
V tem obdobju se je režim opiral na vojsko z žandarmerijo, uradništvo in katoliško
Cerkev. Vloga, ki jo je režim namenil vojski, je izhajala iz kritičnega položaja v
posameznih deželah, saj je notranje poslanstvo avstrijske armade ni končalo z
zlomom revolucije. Obsedeno stanje je na Dunaju, v Gradcu in v Pragi trajalo vse
do septembra 1853, na Ogrskem, Banatu, Galiciji in Lombardiji ter Benečiji pa še
leto dlje. Vojski so morali ljudje dajati hrano in prenočišča. Še bolj je bila
osovražena žandarmerija, katere naloga je bila pri zaustavljanju kriminala tako
velika, da je bila pri ljudeh vse prej kot priljubljena. Ti so bili nezadovoljni tudi s
Cerkvijo, ki si je s konkordatom pridobila kontrolo nad pomembnimi segmenti
civilne družbe (Cvirn 2001a, str. 409–410).
V tem času je bilo onemogočeno vsakršno politično delovanje. Kot pravi Vošnjak:
»Javno o političnih stvareh govoriti ali celo kritikovati vladne naredbe ni se
nobenemu ljubilo, ker je bilo povsod polno ovaduhov in nikdo ni bil varen, da ga
policija ne pograbi« (Vošnjak 1982, str. 36). Režim je z množico ovaduhov budno
spremljal politično življenje državljanov, sodne obravnave proti državnim zločincem
»so se razraščale kot gobe po dežju« (Cvirn 2001a, str. 411).
V naslednjih letih so bile druga za drugo ukinjene še preostale liberalne in
narodnostne pravice. Kazenski zakon iz leta 1852 je poostril kazni za politične
delikte in za žalitev veličanstva, patent iz leta 1854 je obnovil telesne kazni,
odpravljena je bila svoboda tiska, vsa politična društva so bila prepovedana,
načelo enakopravnosti je izginilo, državni uradni list v slovenščini je prenehal
izhajati, nemščina je bila uvedena kot notranji uradni jezik tudi na Ogrskem in
Hrvaškem. Ljudje se s politiko niso smeli ukvarjati (Granda 2001, str. 403–404).
7