kaznovanje in disciplinski režim v gimnazijah na slovenskem v ...

Trdinova izkušnja s palico nam potrdi dosedanje ugotovitve, da so se o ukinitvi
telesne kazni začeli pogovarjati šele po revoluciji.
Po končani glavni šoli se je vpisal na gimnazijo. Pravi, da je prag prvega razreda
gimnazije prestopil s ponosom in hrepenenjem. Mnenja je tudi, da je »v resnici
življenje v gimnazijskih šolah za veliko večino tisti čas, katerega se spominjajo
najrajši do smrti« (Trdina 1946, str. 92).
Trdina potrdi našo ugotovitev o poučevanju le enega učitelja vseh predmetov,
razen verouka, z vprašanjem: »Kdo bi zahteval od človeka, še tako pametnega,
znanje vseh predmetov« (Trdina 1946, str. 93). Za učitelja so dobili nekoga, ki je
bil izvrsten zgodovinar in geograf ter tudi v ostalih stvareh ni bil slab in jih je
poučeval tja do petega razreda, ostali pa še takega niso dobili. Pove tudi, da je bila
poglavitni jezik vseh gimnazij latinščina, pa še to ne, da bi jo znal človek govoriti,
temveč jo pisati brez vsakršnih napak (Trdina 1946, str. 93).
Trdinova pripovedovanja lahko potrdijo ugotovljeno. Učitelji niso bili usposobljeni
za vse predmete, tudi za latinščino, ki je bila še tako pomembna, ne. Dijaki so bili
prisiljeni na pamet se učiti brati latinsko in drugih predmetov, kar do dolgotrajnega
znanja ni pripeljalo.
Krščanski nauk je vsa štiri leta »tolmačil«, kot pravi Trdina, isti možakar, pa še to
jim je vsa štiri leta razlagal po nemško. Učenci so morali petkrat na leto hoditi k
spovedi, sicer so bili kaznovani (Trdina 1946, str. 95).
Vidimo lahko, da je verouk poučeval isti katehet, kar smo prav tako ugotovili že v
dosedanjem pregledu. Trdina nam tudi potrdi, da je življenje zunaj šole še kako
vplivalo na šolske ocene in na ocene vedenja, pridnosti in pozornosti. Neudeležba
pri spovedi je bila kaznovana.
55