Naravoslovje 6 - Praktik

NARAVA
in Ëlovek
POJASNILO K NASLOVU POGLAVJA NARAVA IN »LOVEK
Poglavje obravnava razmerja med Ëlovekom (oz. kulturo) in naravo. Naravoslovje 6 namreË obravnava okolja,
ki jih je Ëlovek preoblikoval v vrtove, polja, travnike, sadovnjake, vinograde, parke in rastlinjake (t. i. antropogena
okolja). Gre za prirejanje narave Ëlovekovim potrebam. V uvodnem poglavju z naslovom Narava in
Ëlovek pojasnjujemo uËencem in uËenkam koncept uËbenika ter ga ob koncu poveæemo z vsebinami predmeta
Naravoslovje 7.
Za stare Rimljane so razliËne vrste kulture pomenile razliËne vrste poljedelstva. Pri Rimljanih je namreË beseda
kultura pomenila predvsem obdelovanje zemlje (colere), ki nas obdaja. Poljedelstvo postavljamo kot mejnik
med kulturo in naravo. Aldo Leopold, ameriπki gozdarski strokovnjak in pionir ekoloπke etike, je dejal, da so
gozdovi surovina, iz katere je Ëlovek skoval civilizacijo.
Kultura je vse, kar je Ëlovek v naravi obdelal, oblikoval ali dopolnil s svojim delom, narava in naravno pa je
vse, kar je danes surovo, neoblikovano, nedopolnjeno in divje, neodvisno od Ëlovekovega dela.
≈Narava je ogledalo naπega miπljenja. Odraz naπih æelja in strahov. Zgodbe o nimfah, naravnih bogovih,
boginjah so bile pozabljene … Narava je s strani Ëloveka prizadeta do te mere, da je nemogoËe postaviti jasne
meje, ki bi definirale naravno.« (Thiele, 1999)
Kultura je danes prekrila naravo, zato smo tudi naravo skrili za pojmom okolje. Slednji najbræ izvira iz
zgodovinskega procesa pretvorbe narave v druæbeno-kulturno tvorbo (Kirn, 1992, str. 43). Okolje je sprva
pomenilo golo naravo. V civiliziranem svetu pa je okolje æe narava, ki je dopolnjena s kulturnimi primesmi, s
katerimi jo je Ëlovek obdal. Oikos pomeni v grπËini hiπo, dom, tudi vas, skratka okolje, v katerem biva Ëlovek.
©E NEKAJ PODROBNOSTI O ZGODOVINI »LOVEKOVEGA
RAZMERJA DO NARAVE
»loveπtvo je v razmerju do narave preπlo tri velike preobrazbe: obdobje lova in nabiralniπtva, obdobje poljedelstva,
æivinoreje, rokodelstva, rudarjenja in nastanka prvih stalnih naselbin ter industrijsko obdobje.
Vstopili smo v postindustrijsko obdobje, ko Ëlovek ponovno poskuπa bivati skladno z naravo.
V obdobju lova in nabiralniπtva, ki je trajalo najdlje v Ëloveπki zgodovini in ponekod traja πe danes, je Ëlovek
uporabljal preprosta orodja, poznal je ogenj in æivel je v majhnih Ëloveπkih skupnostih, ki so se preæivljale z nabiranjem
plodov in lovljenjem æivali. Skupnosti so se selile po deæeli za hrano in Ëastile naravo kot boæanstvo.
Z zaËetki egipËanske in sumerske civilizacije so se zaËeli razvijati poljedelstvo, æivinoreja, obrti, rudarstvo … V
tem obdobju se je pojavila zavest o tem, da Ëlovek gospoduje nad naravo. KrËenje gozdov, nastajanje polj,
paπnikov, vzgoja kulturnih rastlin in domaËih æivali, nastanek mest, gradnja cest — to je zgodovina Ëlovekovega
spreminjanja narave. Narava je videna kot Ëlovekov nasprotnik, treba si jo je podrediti in jo urediti.
V Ëasu industrializacije se je razvil nov odnos do narave; sprejema jo kot surovino, ki ima vrednost le, Ëe
sluæi Ëlovekovim interesom. Naravo obravnavajo zgolj kot sredstvo za izkoriπËanje. Filozof John Locke v 18.
stoletju pravi, da narava nima nobene vrednosti, dokler je ne spremeni Ëlovek s svojim delom. Vpliv Ëloveka
v naravi se πiri in veËa, vse veËje in opaznejπe je spreminjanje in onesnaæevanje narave.
34