Naravoslovje 6 - Praktik

SVETLOBA
in telesa
OPERATIVNI CILJI
• Spoznajo, da svetilo lahko oddaja svetlobo na vse strani.
• V zatemnjenem prostoru znajo narediti curke svetlobe s svetilom in zaslonkami.
• Spoznajo, da se pri odboju na hrapavi povrπini svetloba razprπi, na gladki pa se odbije le v eno smer.
• Znajo z odbojem in absorpcijo pojasniti Ërne in bele povrπine, razliËno svetle sive povrπine.
• Spoznajo, da prozorne snovi prepuπËajo svetlobne curke, prosojne pa jih razprπijo in razprπeno svetlobo
prepuste ter delno odbijejo.
V tem poglavju se ukvarjamo z nekaterimi sploπnimi lastnostmi vidne svetlobe. Pojave opazujemo s prostim
oËesom. Vsa opazovanja opravimo z belo svetlobo.
Najprej pregledamo znanje, ki naj bi ga uËenci pridobili pri predmetih Spoznavanje okolja in Naravoslovje in
tehnika; najveË iz naravoslovja v 4. razredu. To znanje nadgradimo in pripravimo podlago za naravoslovje v
7. razredu, kjer obravnavamo osnove geometrijske optike. VeËino ciljev lahko doseæemo z opozarjanjem na
vsakdanje izkuπnje in z njihovim sistematskim obravnavanjem.
Svetloba je elektromagnetno valovanje, ki ga oddajajo nekatera telesa — svetila (svetlobni viri). Svetila
navadno oddajajo svetlobo na vse strani. ©irjenje svetlobe lahko zastremo s senËili ali preusmerimo z
ogledali. V ta namen uporabljamo telesa iz razliËnih snovi: neprozornih, prozornih, prosojnih. Njihovo delovanje
in svetlobni uËinek si lahko ogledamo pri razliËnih svetilkah in lestencih.
Svetloba se πiri naravnost (premoËrtno), dokler ne naleti na spremembo snovi. Oæjim pramenom svetlobe
pravimo svetlobni curki. Naredimo jih z zaslonkami. Kadar svetlobo, ki jo oddaja toËkasti svetlobni vir, omejimo
z okroglo zaslonko, imajo svetlobni curki v preseku obliko kroga. Svetlobni curek se z oddaljenostjo od
zaslonke πiri. Potek svetlobe ponazorimo z æarki. Æarek je ravna Ërta s puπËico v smeri πirjenja svetlobe.
V razredu æarke uvedemo πele v 7. razredu, tu pa jih uporabljamo kot pomoË pri teoretiËni razlagi.
©irjenja svetlobe v prostoru ne moremo opaziti, Ëe iz tega prostora ne pride nekaj svetlobe v naπe oËi. Zato
lahko svetlobne curke opazujemo le, Ëe so v zraku drobni delci prahu, ki svetlobo sipljejo, zato postane
njena pot vidna. Pri praktiËni izvedbi poskusov opazujemo pot svetlobnih curkov tako, da z njimi
≈obliznemo« papir, tablo ali kaj podobnega. Da bi laæe izvedli take poskuse, namesto okrogle zaslonke
uporabimo ozko navpiËno reæo, ki sega do podlage (mize oz. papirja na njej). Ko skozi reæo posvetimo z
baterijsko svetilko, navadno nastane pokonËen curek svetlobe. Ta ≈oblizne« podlago, kjer lahko vidimo
potek svetlobnega curka. Za lep potek curka po podlagi so pomembne lega svetila, orientacija æarilne nitke
ter oblika in usmerjenost zrcal za æarnico. Lepo pot curka na podlagi lahko doseæemo s pomikanjem in
usmerjanjem baterijske svetilke.
Na vsaki meji dveh snovi se del svetlobe odbije, del pa lomi. V 6. razredu opazujemo in kvalitativno
opiπemo odboj svetlobe na gladkih in hrapavih povrπinah, o lomu svetlobe pa govorimo v 7. razredu.
Odboj svetlobe na meji dveh snovi doloËa odbojni zakon: odbojni kot je enak vpadnemu, odbiti æarek leæi v
vpadni ravnini. Ta je doloËena s pravokotnico na mejo obeh snovi in vpadnim æarkom. Navadno obravnavamo
odboj na meji zrak-snov, zato se v nadaljevanju omejimo le na take primere.
Odbojni zakon dobro velja le za zelo gladke povrπine. Gladke povrπine, ki odbijejo veliko veËino vpadle
81