Naravoslovje 6 - Praktik

svetlobe, imenujemo zrcala. Take so gladke kovinske povrπine. V vsakdanjem æivljenju uporabljamo steklena
ogledala, ki imajo na zadnji strani tanko kovinsko plast, najpogosteje iz aluminija. Na meji zrak-steklo se
odbije le pribliæno 4 % svetlobe, preostala svetloba pa nadaljuje pot po steklu do kovinske plasti na zadnji
strani. Tam se skoraj vsa svetloba odbije v skladu z odbojnim zakonom. Lom svetlobe na meji zrak-steklo in
steklo-zrak opazimo le pri zelo natanËnem opazovanju. Nastanek slike v ravnem zrcalu obravnavamo v 7.
razredu.
Predmeti imajo bolj ali manj hrapave povrπine. Na hrapavi povrπini odbojni zakon πe vedno velja, vendar le
na mikroskopskem nivoju. Svetlobni curek namreË zajame povrπino, ki ni ravna, ampak je razliËno nagnjena.
Zato imajo razliËni deli, kamor pade curek svetlobe, razliËne vpadne pravokotnice in se svetloba odbije v
razliËne smeri — pravimo, da se razprπi.
Potek æarkov pri odboju na gladki in hrapavi povrπini je prikazan na sliki 1.
Slika 1: Odboj vzporednih æarkov svetlobe na gladki (levo) in hrapavi povrπini (desno)
Deleæ svetlobe, ki se na neki povrπini odbije v katerokoli smer, je odvisen od snovi, iz katere je povrπina.
RazliËne snovi vpijejo (absorbirajo) razliËen deleæ svetlobe. Zaradi vpijanja se deleæ odbite svetlobe zmanjπa.
Snovi, ki vso svetlobo absorbirajo, ne odbijejo niË svetlobe. Zato so videti Ërne. Snovi, ki veËino svetlobe
odbijejo, so videti bele. Telesa, ki nekaj svetlobe odbijejo, nekaj pa vpijejo, vidimo razliËno svetla. Svetla
telesa odbijejo veË svetlobe kot temna. Barvne lastnosti svetlobe obravnavamo v naslednjem poglavju, zato
se tu ne ukvarjamo z odbojem svetlobe na barvnih telesih. »rna, bela in siva so nevtralne oz. nepestre
barve.
Prozorne snovi nimajo vidne notranje strukture, zato pravimo, da so homogene. V takih snoveh se svetloba
πiri v ravnih Ërtah; na kratkih razdaljah se svetlobni curek praktiËno ne razπiri. Telesa iz prozornih snovi
prepuπËajo svetlobo. Kadar so njihove povrπine gladke, se skoznje vidi jasna slika predmetov na drugi strani.
Svetlobni curek, ki ga usmerimo pravokotno na povrπino takega telesa, nadaljuje svojo pot v nespremenjeni
smeri. Taka telesa praviloma ne vpijajo svetlobe, zato meËejo zelo blede, komaj opazne sence. Primer: Ëisto
gladko steklo.
Prosojne snovi razprπijo oz. sipljejo svetlobo. Zaradi notranje strukture (to je nehomogenosti v snovi) se
svetlobni curek v njih ne πiri naravnost, paË pa spreminja svojo smer — se siplje. Telesa iz prosojnih snovi
prepuπËajo svetlobo. Pri tem ni pomembno, ali je njihova povrπina gladka ali ne. Skozi telesa iz prosojnih
snovi lahko prehaja svetloba, vendar je slika, ki jo opazujemo skozi tako telo, zabrisana. Svetlobni curek, ki
ga poπljemo pravokotno na povrπino telesa, se na drugi strani moËno razπiri. Skozi taka telesa vidimo svetlobo
in moËno zabrisane, nerazpoznavne slike. Prosojna telesa meËejo motne sence. Te so precej temnejπe
od senc, ki jih meËejo prozorne snovi, vendar svetlejπe od senc tistih teles, ki ne prepuπËajo svetlobe.
Telesa iz prozornih snovi, ki nimajo gladkih povrπin, so prosojna. Pojav nastane zaradi podobnega efekta
kot odboj svetlobe na hrapavih povrπinah. Curek svetlobe se ob prehodu hrapave povrπine razπiri v skladu z
82