diplomsko delo medgeneracijsko učenje v domovih za starejše

odzvati na dogajanje okoli nas. Človek torej ravna na podlagi stereotipov, s tem pa se delno
odmakne od realnosti. V naši družbi so še zelo živi stereotipi o starosti in starih ljudeh, ki se
prenašajo iz roda v rod in od osebe do osebe, ne da bi njihov »sprejemnik« dejansko preverjal,
ali so taka stališča odraz dejanskih razmer (Kranjc 1999, str. 6).
Stereotipi pa spodbujajo tudi družbene predsodke (Ule Nastran 2004). Predsodki predstavljajo
nepreverjena stališča do druge skupine ljudi, ki temeljijo na t.i. predsodbah – površnih sodbah
na podlagi omejenih informacij – spremljajo pa jih močna čustva. Predsodke prvenstveno
sproža pripadnost neki družbeni skupini. Vključujejo pa intenzivno negativno (ali celo
sovražno) emocionalno reakcijo do oseb, s katerimi je predsodek povezan in običajno
vsebujejo nepriznavanje vrednosti, omalovaževanje in podcenjevanje neke družbene skupine
(npr. starih ljudi) (Vec 2005). Ageizem vključuje stereotipiziranje, podcenjevanje in
diskriminacijo starejših.
Omejen kontakt otrok s starejšimi ljudmi v današnji družbi, skupaj z otrokovim omejenim
znanjem o starejših ljudeh ustvarja osnovo za razvoj predsodkov in diskriminacije starejših.
Tu ne gre za vprašanje, ali se otroci učijo o starosti, temveč kaj se učijo o starosti. Otroci se
namreč učijo o starosti na enak način kot se učijo o mnogih drugih stvareh; preprosto
vsrkavajo vase, kar vidijo in pri tem pogosto ne razlikujejo med dejstvi in izmišljotinami.
Največkrat je to, kar se otroci naučijo o starosti, osnovano na mitih o staranju in na stereotipih
o starih ljudeh, ki so globoko vtkani v našo kulturo. Ti miti in stereotipi se prenašajo iz ene
generacije na drugo preko jezika, literature, medijev in humorja, preko katerih spoznavamo
vrednote in stališča družbe. Raziskovalci tako ugotavljajo, da otroci zrcalijo ageistična
stališča družbe. Že pri otrocih v starosti 4-5 let je mogoče meriti ageistična stališča in v
starosti 12-13 let je ta stališča že težko spremeniti (McGuire in Mefford 2007, str. 81).
Čeprav obstajajo indici, da je mogoče zmanjšati stereotipe s pomočjo izobraževanja, ki jih
namerno poskuša odpraviti, je splošno sprejeto spoznanje, da najučinkovitejšo pot za odpravo
stereotipov, predsodkov in diskriminatornega vedenja predstavlja vzpostavitev trajnih vezi
med posamezniki iz različnih socialnih kategorij. To pomeni, da so za zlom ageizma,
predsodkov in stereotipov ključne stabilne, trajajoče interakcije med različnimi generacijami
in da je čas ena kritičnih dimenzij procesa interakcije, ki vpliva na ageizem (Hagestad in
Uhlenberg 2005). Medgeneracijski programi, ki povezujejo mlade in stare ljudi, v tem smislu
lahko pomagajo. Zagotavljanje ustreznih zgodnjih stikov med otroci in starimi ljudmi lahko
prepreči razvoj stereotipov in predsodkov do starejših. Lažje je učiti kot pre-učiti (McGuire in
16