diplomsko delo medgeneracijsko učenje v domovih za starejše

Lojzka – 2010:
»…mamo mi dostakrat obiske tü v delavnici. Pridejo upokojenci, pridejo šola, z gimnazije
pridejo, z vrtca pridejo, osnovnošolci pridejo. Prejšnji teden so bili z osnovne šole, s petega
razreda.«
Razen kakšnih pogostejših izletov, ki jih je omenila ena sogovornica, stanovalci v domu ne
pogrešajo nobenih dodatnih aktivnosti. Pojavljajo pa se razlike v razlogih, s katerimi
utemeljujejo takšen odgovor. Stanovalci, ki redno sodelujejo v medgeneracijskih dejavnostih,
so vsi mnenja, da se v domu izvaja veliko različnih aktivnosti in po večini zraven še dodajajo,
da se glede na svoje zmožnosti vanje tudi redno vključujejo. Dva intervjuvanca ob tem še
pravita, da pa si tudi sicer sama znata najti zaposlitev oziroma družbo izven ponujenih
aktivnosti v domu.
Iz skupine stanovalcev, ki se medgeneracijskih dejavnosti udeležujejo priložnostno, le dva ne
pogrešata dodatnih dejavnosti, zato ker se po njunem mnenju v domu izvaja dovolj različnih
dejavnosti. Od ostalih dva pravita, da sploh nimata »veselja za vključevanje« v neke
aktivnosti, ena sogovornica se ne vključuje nikamor zaradi bolezni. Slednja intervjuvanka iz
te skupine pa pravi, da že sedaj počne to, kaj ji je najljubše (izdelava slik). Drugega pa po
njenih besedah ne zna in se tudi ne želi na novo učiti.
Toda dva iz skupine stanovalcev, ki se priložnostno udeležujejo medgeneracijskih dejavnosti,
pogrešata nekaj drugega, kar jima dom ne more zagotoviti – obiske svojcev. Spodnja
ilustrativna izjava potrjuje tudi navedek Ramovša (1992), da z leti bivanja v domu obiski
svojcev marsikdaj vse bolj usihajo.
Jože – 2010:
»Ja, tisto ka največ pogrejšan so obiski od mojih, kaj je, pa kolegice, pa tou. /…/Prvo leto
stalno obiske, zaj po štirij lejtaj pa nič več, tak bol bougo.«
Vsekakor so vsi stanovalci mnenja, da je v domu dovolj možnosti za stike s pripadniki srednje
in mlajše generacije. To ponazarjata spodnji izjavi:
Anton – 2010:
»Ja, težko bi povečali število (stikov, op.a.). Če de tak, kak je do zdaj bilo, te de zadosti. Pol
bo zadosti.«
94