diplomsko delo medgeneracijsko učenje v domovih za starejše

3. DOMOVI ZA STAREJŠE IN MEDGENERACIJSKO UČENJE
Po merilih OZN je domsko varstvo namenjeno kakim 5% starostne populacije nad 65 let
(Pečjak 2007, str. 172). Čeprav pri nas institucionalna skrb za stare ljudi prevladuje, je tudi v
slovenskih domovih za starejše le nekaj manj kot 5 % starih ljudi, vsi ostali pa so doma (Mali
2009, str. 249). V domovih za starejše torej živi relativno majhen delež starejših ljudi. To pa
nikakor ni razlog, da ne bi razmišljali o tem, kako kakovostno preživljajo svojo starost ljudje
v teh institucijah.
Toda preden se dotaknemo današnjih domov za starejše, si bomo ogledali, kako sta se skozi
zgodovino spreminjala odnos družbe do teh institucij in življenje v njih. Berger in Luckmann
(1988, str. 57-58) namreč pravita, da imajo institucije vedno lastno zgodovino, katere
proizvod so, zato jih ni mogoče razumeti brez razumevanja zgodovinskega procesa, v katerem
so nastale.
3.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ IN USMERJENOST DOMOV ZA STAREJŠE
Skrb za stare ljudi je v Sloveniji izrazito institucionalno usmerjena. Na današnjo prevladujočo
institucionaliziranost starejšega prebivalstva so vplivali različni dejavniki: modernizacija in
industrializacija, razvoj medicine in gerontologije ter usmerjenost države v razvijanje
institucionalnih oblik varstva v javnih zavodih (Mali 2006; Nagode 2009). Pomembno vlogo
pri tem je imela tudi tradicija institucionalnega varstva. Zametke domskega varstva v
Sloveniji najdemo že v 13. stoletju, od 14. stoletja naprej pa je skrb za stare vezana na
institucije. Do konca druge svetovne vojne lahko glede razvoja domov za starejše razlikujemo
dve obdobji: obdobje špitalov, sirotišnic in ubožnic (do razpada stare Avstrije leta 1918) in
obdobje ubožnic in hiralnic (od začetka stare Jugoslavije do konca druge svetovne vojne)
(Miloševič Arnold 2006, str. 264). Za boljše razumevanje trenutnega stanja na področju
institucionalnega varstva ni treba posegati v tako daljno preteklost, saj so se ključni premiki
na tem področju zgodili po drugi svetovni vojni (Mali 2008, str. 16).
Ključni premiki v institucionalnem varstvu so vselej vplivali tudi na usmerjenost institucij, ki
so delovale bodisi po načelih medicinskega ali socialnega modela. Medicinski model
delovanja domov za starejše je usmerjen predvsem v zadovoljevanje bioloških oziroma
materialnih potreb stanovalcev, pri čemer pa so pogosto spregledane in zanikane njihove
socialne in psihološke potrebe. Socialni model pa pomeni holistično razumevanje človeka.
40