diplomsko delo medgeneracijsko učenje v domovih za starejše

pa se planirajo mesečno. Za nadaljnjo organizacijo medgeneracijske dejavnosti so v DSO
Ljutomer zadolženi različni strokovni delavci, v DS Rakičan pa delovna terapevtka.
Pri motiviranju stanovalcev najdemo razliko med domoma, saj v DS Rakičan dajejo pri tem
prednost osebnemu pristopu, medtem ko v DSO Ljutomer obveščajo stanovalce o dogajanju
pisno, po zvočniku, včasih pa jih poskušajo motivirati tudi osebno.
Noben dom pa se ne ukvarja z motivacijo pripadnikov drugih generacij za sodelovanje v
medgeneracijskih dejavnosti. Prav tako v nobenem domu nimajo organiziranega uvodnega
usposabljanja oz. izobraževanja za stanovalce ali za druge udeležence medgeneracijskih
dejavnosti. Priprava mladih na prostovoljno delo v domu za starejše pa je vsekakor potrebna
(Ramovš 2007). Tu lahko sklepamo, da je za usposabljanje mlajših udeležencev
medgeneracijskih dejavnosti odgovorna vzgojno-izobraževalna institucija. Seveda ostaja
vprašanje, kako temeljita je ta priprava in kdo je je deležen. Tak pomislek se npr. poraja pri
udeležbi osnovnošolcev v projektu Šport špas v DSO Ljutomer, saj prav ti otroci peljejo
stanovalce na vozičkih na sprehod po mestu. V kolikor v šoli niso deležni nobene predhodne
priprave, lahko sodelovanje na pohodu le potrdi njihove morebitne stereotipe, da so ljudje v
domovih slabotni, odvisni, pasivni.
Glavni učinek medgeneracijskih dejavnosti, ki ga ugotavljajo v obeh domovih, je
zadovoljstvo stanovalcev s temi dejavnostmi. V DS Rakičan informacije o zadovoljstvu
stanovalcev pridobivajo v neformalnih pogovorih zaposlenih s stanovalci, v DSO Ljutomer pa
v vsakodnevnem pogovoru s stanovalci in z anketami. Kombinacija obeh pristopov pri
pridobivanju povratne informacije ima določene prednosti. V osebnem pogovoru pogosto
ljudje povedo več kot bi napisali v anketi, lažje izrazijo svoje misli, strokovni delavci pa
lahko v primeru nejasnosti prosijo še za dodatna pojasnila. Po drugi strani pa so ankete
anonimne, zato si stanovalec morda na ta način bolj upa izraziti kritiko. Glede na to, da si
stanovalci velikokrat ne upajo kritizirati storitev v domovih (Miloševič-Arnold 2005),
predstavlja anketiranje za stanovalce pomembno alternativo za izražanje lastnega mnenja.
V obeh domovih pravijo, da so možnosti za sodelovanje v medgeneracijskih dejavnostih dane
vsem stanovalcem. Vendar pa so možnosti nepokretnih stanovalcev in stanovalcev s težavami
v komunikaciji za vključevanje v medgeneracijske dejavnosti dejansko bolj omejene v
primerjavi z ostalimi stanovalci, ki nimajo tako hudih zdravstvenih težav. V obeh domovih jih
vključujejo predvsem v skupinske medgeneracijske dogodke kot opazovalce dogajanja.
Kot ključno težavo, s katero se soočajo v zvezi z izvajanjem medgeneracijskih dejavnosti, v
obeh domovih navajajo pomanjkanje časa oz. kadra.
85