diplomsko delo medgeneracijsko učenje v domovih za starejše

) Potrebe za kakovostno življenje v domu kot jih doživljajo stanovalci
Stanovalci med potrebami ljudi v domovih za starejše omenjajo tako temeljne materialne in
telesne potrebe, kot tudi nematerialne psihosocialne potrebe. Pri tem je opazna razlika med
stanovalci, ki se le priložnostno vključujejo v medgeneracijske dejavnosti, in stanovalci, ki v
teh dejavnostih sodelujejo redno. Prvi dajejo večji poudarek osnovnim materialnim in
telesnim potrebam, drugi pa več omenjajo nematerialne psihosocialne potrebe. Seveda pa obe
skupini stanovalcev navajata obe vrsti potreb.
Med temeljnimi materialnimi in telesnimi potrebami ljudi v domu se pojavljajo potreba po
hrani, obleki, čistoči, pranju in po gibanju. Nematerialne potrebe, ki jih intervjuvanci
navajajo, zajemajo potrebe po druženju in pogovoru, po spoštovanju, prijaznosti in »dobri
besedi«, dobrih odnosih med ljudmi v domu, po stalnih stikih s svojci in njihovem posluhu za
stiske starih ljudi. Takole na primer pravi Anton:
Anton – 2010:
»Vsakdo ima večinoma sorodnike /…/in to morajo biti stalni kontakti. Da prisluhnejo mladi
starejšim, kaj jih muči, ne.«
Glede tega, kaj bi intervjuvanci osebno potrebovali za kakovostno življenje v domu, pa sedem
intervjuvancev odgovarja, da sami ne potrebujejo ničesar posebnega. Od tega so dvema
intervjuvancema za kakovostno življenje v domu povsem dovolj osnovne stvari, ki jih nudi
dom: hrana, nega, čistoča. Ostali pa k temu dodajajo, da za kakovostno življenje v domu
potrebujejo tudi različne aktivnosti, ki pa se že odvijajo v domu. Dve intervjuvanki pa dajeta
poudarek še rednim stikom z družino.
Šiplič in Kadiš (2002, str. 296) pišeta, da so za kakovostno starost primarni zdravstveni
dejavniki. To potrjujeta dva sogovornika, ki ju tare bolezen in si zato zase želita le zdravja.
Ena od intervjuvank tudi zase pravi, da potrebuje tisto, kar po njenem mnenju potrebujejo vsi
stanovalci – prijaznost ljudi, spoštovanje in kakšno »dobro besedo«. Drugi sogovornik navaja
željo po boljši prehrani, pogostejših skupnih pohodih po okolici doma, po samostojnih
sprehodih v mesto, izletih in taborih. Iz njegovih izjav bi lahko sklepali, da so nekatere želje
glede izhodov hkrati odraz potrebe po večji neodvisnosti in svobodi, morebiti tudi po večji
vključenosti v svet zunaj institucije. Mimogrede omeni:
Anton – 2010:
» …sprehode v mesto, …samostojne. /…/…pol tabori, to daje občutek, da si bolj svoboden.«
90