otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Nova paradigma je prinesla nove ideje in vrednote. Na “prizadetost” in “motenost” (po Begemann
1997) ne smemo gledati kot na objektivno lastnost človeka, ki predstavlja njegov nepopravljiv
deficit, ampak jo moramo gledati v relaciji do popolnoma konkretne življenjske situacije. Na
posebne potrebe se ni več gledalo skozi medicinski ali psihološki diskurz, kateri je imel te motnje
za nepopravljive. Skozi sociološki diskurz pa je posameznik z motnjo postal enakovreden, s
pomočjo družine se je lahko vključil v “normalno” življenje. Začelo se je gledati na korist otroka,
ne družbe. Z novo paradigmo se je zajel tudi bistveno širši del populacije. Pred novo paradigmo, je
bilo “motenih ali prizadetih” okrog 2% otrok. Z novo paradigmo pa se je to razširilo na 20 do 25%
otrok. To pa zaradi tega, ker nova paradigma ni le vključevala tistih otrok z motnjami, ampak tudi
nadarjene otroke, ter tiste ki imajo učne težave.
Nove ideje in vrednote se kažejo v izhodišču kako poimenovati in kdo so osebe s posebnimi
potrebami. Angleži so prvi vpeljali termin “otroci s posebnimi potrebami”, želeli so slediti
spremenjenemu pojmovanju in odnosu do teh oseb. Naziv posebne potrebe se je hitro širil, saj je
zadovoljil potrebo po novi paradigmi in novi kulturi do teh oseb. Ta termin smo vpeljali tudi pri
nas. Z novim terminom smo zajeli drugačen del populacije, kot je bil zajet doslej. Želeli smo
spremeniti tudi odnos do oseb s posebnimi potrebami, opustiti staro segregativno pojmovanje in
uvesti integrativno. Integrativno pojmovanje je pojmovanje brez posebnega etiketiranja,
stigmatiziranja in diskriminiranja (Opara, 2003).
Opara (2003) pravi da jih moramo sprejemati kot individualna bitja, kot unikum z vsemi njihovimi
potezami, kajti vsak je individum, ne glede na svoje lastnosti. Da smo želeli opustiti preživet sistem
usmerjanja v hibo, defekt in se usmeriti v človeka kot celoto, zlasti v njegov potencial. Odkriti kaj
posameznik potrebuje, kaj je zanj najboljše oziroma kako razviti zanj najboljšo prakso. Tu pa se
nam postavi vprašanje, ali nismo že prej gledali na te otroke kot individum, ter jih zaznavali kot
celoto. Po mnenju nekaterih avtorjev, smo osebe s posebnimi potrebami že od nekdaj dojemali kot
individume, vendar smo do sedaj svoj pogled na njih usmerjali preko medicinskega ali psihološkega
diskurza.
Po Resmanu (2003) bi najsplošnejša označitev otrok s posebnimi potrebami bila, da so “posebni”
vsi tisti otroci oziroma skupine otrok, ki se razlikujejo od dominantnih skupin po socialnokulturnih,
telesnih in osebnostnih značilnostih. V vrtcu in šoli so to tisti otroci, ki brez dodatne in
posebne pomoči še posebej usposabljanja učitelja ali strokovnjaka ne bi zmogli sožitja in dela v šoli
med svojimi vrstniki.
10