otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

7.3. POLOŽAJ V RAZREDU
V tem sklopu smo preverjali, koliko imajo otrok s posebnimi potrebami v razredu, kakšne vrste
motenj so združeni skupaj, kakšen je odnos drugih učencev do njih, ter konflikte med otroci.
Število otrok s posebnimi potrebami v rednem razredu je odvisno od celotne sestave razreda in
števila. Otrok z odločbo je lahko več. Če so motnje težje je teh otrok manj. Vendar pa jih v razred
sprejmejo ne več kot dva, saj se čez leto najde še kakšen otrok, ki je bil pri vpisu prikrit. V devetem
razredu devetletke imajo tako na primer 19 učencev, od tega je ena deklica z dawnovim sindromom,
1 deček z znižanimi sposobnostmi, ter 2 učenca s primanjkljaji na posameznih področjih. Vsi imajo
odločbo.
Zelo je pomembno, da imaš v razredu podobne motnje skupaj, da ni preširoke pestrosti motenj v
enem samem razredu. Otrok z motnjo ne sme ogrožati dela celotnega razreda. Otroci s posebnimi
potrebami doprinašajo nekaj razredni skupnosti, dokler ostali otroci nemoteno delajo in dokler
otroci s posebnimi potrebami tudi napredujejo.
Odnos drugih učencev do tega otroka je lahko zelo različen. Odvisen je od otroka s posebnimi
potrebami, kakšno motnjo ima, ter tudi od staršev tega otroka. Ali starši svojega otroka sprejemajo
ali se ga sramujejo. Predenj se otroka s posebnimi potrebami integrira, se pogovori z ostalimi starši,
učitelj ter starši jim predstavijo tega otroka, da so seznanjeni. Vendar pa vseeno pride v obdobju
okrog četrtega razreda do krutosti drugih otrok. V tem obdobju se otrok začne zavedati samega
sebe, postane ga strah, da ga bodo učitelji začeli enačiti z otrokom s posebnimi potrebami, strah jih
je da bodo postali podobni njim. Počutijo se ogroženo, so negotovi. Nekateri otroci s primanjkljaji
na posameznih področjih imajo težave z dodatnimi urami strokovne pomoči, da morajo iti iz
razreda, zato ker ima te ure tudi otrok z motnjami v duševnem razvoju. Mislijo, da če morajo iti ven
iz razreda, da to pomeni da so isti kot otroci z motnjami v duševnem razvoju. Takrat se zopet mora
vzpostaviti proces socializacije. Pomembno pa je tudi, da se otroku s posebnimi potrebami ne
popušča. Otrok s posebnimi potrebami mora narediti vse kar je sposoben, tudi v socialnem odnosu
(reditelj, naredi določene naloge). Otroci se zavedajo, da lahko neko delo poteka na različnih
nivojih, problem nastane če nekomu ni nič potrebno delati. Potrebno je veliko pogovarjanja,
sodelovanja. Do konfliktov med otroci prihaja, vendar ne samo zaradi motnje otroka. Konflikte pa
rešujejo s pogovori, ter skupnimi nalogami.
67