otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Za Resmana je pomembno tudi medsebojno razmerje med integracijo in inkluzijo. Na njiju lahko
gledamo kot na dva različna alternativna pojma. Tako lahko rečemo, da je inkluzija zamenjava za
integracijo. Lahko pa na njiju gledamo kot na dve kvaliteti dela v isti ravnini vzgojnoizobraževalnega
cilja. Integracija tu pomeni le eno od stopenj uresničevanja vzgojnoizobraževalnih
prizadevanj za edukacijo otrok, ne glede na njihove posebnosti. Resmanu predstavlja
le ta pravo pot do rešitev.
To razlaga s tem, da je integracija je lahko precej preprost, nezahteven in na videz tudi
nepomemben ukrep vključevanja otrok s posebnimi potrebami. Taka preprosta integracija bi bila
sestavljanje oddelkov učencev. To pa je pravzaprav prvi korak k uresničevanju socialne in
psihološke integracije, ki ji je cilj, da se otrok s posebnimi potrebami vključi kot vsi drugi. S tem
postane logičen sestavni del socialnega, kulturnega, fizičnega in psihičnega okolja, kjer nihče ne
doživlja občutka drugačnosti ali izjemnosti. Taka integracija pa je pravzaprav že inkluzija. Na poti
socialnega vključevanja otrok s posebnimi potrebami obstajajo koraki integracije, preko katerih se
uresničuje ideja za inkluzijo. Inkluzija zato ni nadomestek za integracijo. Integracija in inkluzija sta
pojma, ki ju je mogoče uporabljati drugega ob drugem (Resman, 2003).
Skalar in Resman ločujeta pojma integracija in inkluzija, medtem ko Medveš pojma ne ločuje. Zanj
(2003) je za uspešno integracijo šolanja bolj pomembno povezati strokovne moči in preseči
predstavo, da sta vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami lastnina ene stroke, specialne
pedagogike, kot pa zamenjati pojma in namesto o integraciji govoriti o inkluziji.
Medveš (2003) opozarja tudi, da naj bo integriran pouk orientiran na otroka kot “človeško celoto”
in da naj se upošteva njegovo socialno okolje. Podlaga za inkluzivni pouk naj bo pedagoško
opazovanje in ne diagnostika. Na podlagi individualnega spremljanja in opazovanja naj se oblikuje
pouk ter načrtujejo ukrepi, ki so potrebni za zagotavljanje uspešnega razvoja.
Feuser (1998) pravi, da je inkluzivna šola, šola za vse otroke, je šola brez izločanja, brez
kategorizacije, brez vidnega pojava “specialnopedagoške pomoči”, pa vendar mora zagotoviti
optimalen razvoj in šolsko napredovanje vsakega otroka posebej.
Skalar (2003) pa je mnenja, da si inkluzija prizadeva preoblikovati šolski sistem tako, da bo lahko
zadovoljeval celotno paleto individualnih potreb vseh učencev v razredu.
22