otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Steinerju (1987) pomeni intelektualizem v družbenem življenju, ločevanje ljudi. Ti lahko pravilno
delujejo v skupnosti, če svojim dejanjem, ki vselej pomenijo blagor in bolečine za soljudi, dodajo
nekaj iz svojih duš. Človek pri sočloveku ne doživlja le njegovega dejanja, temveč mora čutiti tudi
del njegove duše. V dejanju, ki izhaja iz intelektualizma, zadrži svojo duševnost. Ne dovoli, da bi se
ta prelila v drugega človeka.
Waldorfska pedagogika se tako zavzema, za odpravo intelektualno-storilnostnega pouka, vendar se
hkrati zavzema za doživljajsko storilnost, kar pomeni, da mora šola sprostiti čim več nivojev
učenčevega doživljanja in kreativnosti. Tako otrok z lastnim ustvarjanjem in spoznavanjem odkriva
samega sebe in naravo. Doživlja jo z opazovanjem in akcijo, ter pomembno je, da zna to doživetje
na čimveč načinov izraziti (Medveš, 1989, str.234).
Za Steinerja (1987) je pomembno, da preden se postavi temelje pravi pedagogiki, si je potrebno
pridobiti pravo spoznanje človeka. Prav takšno, pravo spoznanje človeka, si skuša pridobiti
antropozofija. Kajti intelektualizem razume človeka le v njegovem telesu.
Človeka ni mogoče dojeti tako, da zgolj z znanostjo, ki temelji na dojemanju s fizičnimi čuti,
ustvarimo najprej predstavo o njegovem telesnem bistvu, nato pa se vprašamo, ali je v tem bistvu
tudi duša. Takšen odnos do spoznanja o človeku je pri obravnavanju otroka škodljiv. Pri otroku so
telo, duša in duh veliko bolj povezani v enotnost življenja, kot pri odraslem človeku. Za zdravje
človeka ne moremo skrbeti le z vidikov s fizičnimi čuti dojemajoče znanosti in nato zdravemu
organizmu pripisovati tisto, kar menimo, da mu duševno in duhovno ustreza. Vsaka podrobnost, ki
se duševno in duhovno zgodi otroku, posega v njegovo telesno življenje zdravilno ali škodljivo
(Steiner, 1987, str.9).
42