otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

2.3. OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
Vzgoja Rudolfa Steinerja zajema tudi prizadete otroke. Njegovo mnenje je bilo, da bi se morale
šole, ki poučujejo po njegovi metodi, širiti samo tako, da jih imajo ljudje za dobre šole. Kmalu pa je
bilo ugotovljeno, da uporabljene metode zelo koristijo tudi otrokom, ki so v težavah. Tako so se
začeli vpisovati otroci, ki so jim to priporočili zdravniki, psihologi, otroške svetovalne klinike,itd.
Starši, ki so bili hvaležni so svoje pozitivne izkušnje predali naprej in tako se je začelo govoriti, da
se te šole ukvarjajo tudi s posebnimi primeri, govorilo se je tudi, da so to posebne šole (Edmunds,
1991, str.115).
Na Steinerja se je obrnilo vedno več ljudi po nasvete o težko prizadetih in bolnih otrocih. Kot
rezultat tega so se začenjali pojavljati domovi za take otroke, predvsem v Nemčiji, Švici,
Nizozemski in Angliji. Njihov pogled na otroka je bil drugačen. Na otroka niso gledali kot na
nesrečnika, temveč na bitje, ki je nase vzela razširjene bolezni človeštva. Bolni otroci, tako niso bili
objekt skrbi, temveč nosilci moralnih izzivov današnjega časa (prav tam).
Waldorfski pogled na otroka s posebnimi potrebami je drugačen kot v državni šoli. Neuspeh otroka
ni posledica otrokove motnje, temveč učitelja. Če učitelj začne forsirati oblike mišljenja pri otroku
prezgodaj, torej preden bi se same začele razvijati, pomeni to negativen učinek na otrokov duševni
in somatski razvoj.
Medveš (1989) ugotavlja, da prehitevanje otrokovega razvoja bodisi v predšolski ali šolski dobi, to
nujno povzroči deformacije v razvoju osebnosti, pa tudi pojave bolezni v poznejših letih. Ta
ekstremna prepoved o prehitevanju razvoja je tipična za waldorfske pedagoge. Naslanja pa se na
njihovo holistično pojmovanje človeškega razvoja, ki je v nazoru Steinerja utemeljen s
paralelizmom med človekovim biološkim in duhovnim razvojem.
Celotno javno šolstvo, ki že od vsega začetka teži k formiranju višjih psihičnih procesov in
postavlja pred otroka abstraktna znanja, je po Steinerju osnovni vir nezdravega človekovega
telesnega in duševnega razvoja (prav tam).
Waldorfska šola tudi navaja, da ne poznajo legastenije, ki je skorajda splošen pojav v začetnem
pouku opismenjevanja in računstva. Te ugotovitve se pojasnjujejo z zelo strpnim uvajanjem v
pisanje, branje in računanje.
50