otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Če pogledamo Švedsko šolsko zakonodajo zopet vidimo drugačen sistem, za katerega mislimo, da
je najbolj pregleden. Celoten izobraževalni sistem je zelo homogen, saj temelji na enakih vrednotah,
tudi če gre za otroke s posebnimi potrebami.
Za Švedski izobraževalni sistem je značilna decentraliziranost njihovega prevzemanja odgovornosti
za odločanje in financiranje, čeprav so okvirji in cilji določeni na nacionalni ravni. Za vsako
individualno šolo so odgovorni njihovi ravnatelji, kot pedagoški vodje, ter kot vodje vseh
zaposlenih. Še posebej so odgovorni, da otrokom s posebnimi potrebami zagotavljajo:
da je poučevanje in socialna dobrobit učencev organizirana tako, da so učenci deležni
posebne podpore in pomoči, ki jo potrebujejo;
de je dodelitev sredstev in zdravstvenih ukrepov prilagojena oceni učenčevega razvoja, ki jo
izdelajo učitelji;
da je razvit način sodelovanja med šolo on domom in da starši dobivajo informacije.
Temeljna listina, ki zagotavlja izobraževanje vseh otrok je ustavna listina, oziroma tisti del švedske
ustave, ki se imenuje Vladna listina in med drugim določa temeljne principe vodenja države, ter
temeljne pravice in svoboščine državljanov. Tu najdemo zapisano de je treba ob upoštevanju
enakosti, svobode in dostojanstva posameznika na ravni javnih institucij vsem zagotoviti možnost
za izobraževanje. Temeljna pravica pa je tudi pravica do brezplačnega osnovnega izobraževanja v
javnih šolah za vse šoloobvezne otroke. Nacionalni šolski sistem, upravlja Zakon o vzgoji in
izobraževanju, ki ga sprejema švedski državni zbor. Poleg Zakona o vzgoji in izobraževanju vpliva
na izvajanje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami še Nacionalni učni načrt (Vršnik
Perše, 2005).
Najbolj radikalno izmed vseh evropskih držav je posegla v izobraževanje otrok s posebnimi
potrebami Italija. Gibanje “Demokratična psihiatrija” se je zavzemalo za ukinitev posebnih ustanov
ter zahtevalo, da pomoč otrokom s posebnimi potrebami nudijo različne medicinske, pedagoške,
socialne službe v lokalni skupnosti (Schmidt, 2001).
Kljub temu, da Italija tudi pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami velja za eno
vodilnih držav, je prišla do spoznanja, da vključevanje vseh otrok v redne oddelke redne šole ni
vedno najboljša rešitev za vse. Ne glede na to, ali ima določen otrok posebne potrebe ali ne, imajo
starši pravico izbrati katerokoli šolo, edina omejitev pa je lahko pomanjkanje prostora.
27