otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Pojem otroci s posebnimi potrebami se nanaša na njihove individualne, psihične, intelektualne ali
pa učne zmogljivosti, prav tako pa tudi na njihov socialno-ekonomski in kulturni položaj.
Salamanška izjava pa tudi opozarja, da naj izobraževanje učencev s posebnimi potrebami vključuje
preizkušene pristope obče pedagogike. Kar pomeni eno od temeljnih načel inkluzivne naravnanosti,
namreč, da se njihovo izobraževanje utemeljuje s splošno veljavnimi načeli izobraževanja in učenja
večine, ter ni zaprto v doktrine specialne pedagogike.
Salamanška izjava tudi poudari, da se morajo vsi otroci učiti skupaj kjerkoli je to mogoče, ne glede
na razlike in težave, ki nastajajo ob tem. Inkluzivne šole morajo prepoznati in se odzvati na različne
potrebe svojih učencev tako, da se prilagodijo z različnostjo pristopov pri poučevanju in učenju, da
vsem zagotovijo kakovostno znanje s primernimi prilagoditvami izobraževalni programov, učnih
načrtov in z uporabo ustreznih strategij poučevanja. Zagotoviti je potrebno stalno skrb in pomoč
vsem učencem od individualizacije znotraj pouka, posebne pomoči strokovnjakov, ter z ukrepi
pomoči na ravni šole. Razširjena pomoč predvideva tudi pomoč specialnih pedagogov, čeprav je
osnovna ideja, da se pomoč nudi znotraj rednega oddelka in rednega učitelja, ne pa z ločevanjem.
Pomembno je tudi razvijati kvaliteto pomoči otroku v njegovem neposrednem socialnem okolju, še
posebej v družini. Posebej je pri inkluzivni naravnanosti tudi poudarjen cilj socializacije, ter
razvijanje solidarnosti med učenci s posebnimi potrebami in njihovimi vrstniki. Uvrstitev otroka s
posebnimi potrebami v posebno šolo, je izjemen ukrep, ki se izvrši takrat ko je ugotovljeno, da
šolanje v rednih razredih ni zmožno zadovoljiti izobraževalnih ali socialnih potreb samega učenca.
Salamanška izjava torej jasno nagovarja k reformiranju rednih šol z namenom, da bi v njih vsi
učenci uresničevali svoje pravice do izobraževanja in da bi bile šole bolj pripravljene ter zmožne
konstruktivno reagirati na različnost učencev. Vendar pa besedno zvezo otroci s posebni potrebami
uporablja dvoumno. Pogosto se jo razume v pomenu hendikepiranih oseb, kasneje pa v to vključi
tudi socialne, kulturne, etične in druge posebnosti. Zaradi tega, so jo nekatere države razumele
predvsem kot urejanje izobraževanja za hendikepirane, ter prezrle druge oblike drugačnosti. Izjava
pa je tudi preveč splošna in ne odgovarja na to, kako naj se stvari izvajajo v praksi. Tudi ne
odgovarja kritikom inkluzije, ki inkluzijo razumejo kot korak nazaj v skrbi za šolanje in razvoj
hendikepiranih otrok, ki se je izvajal v posebnih šolah. Izjava ne daje jasnih odgovorov kako
regulirati prakso in kako zagotoviti uspešno prakso. Tako je inkluzija bolj zaželen cilj, kot pa
dosegljiva realnost.
14