otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

−
−
−
sodelovati na vseh ravneh;
ustrezno usposobiti učitelje;
upoštevati aktualne ekonomske, tehnične, socialne, kulturne in politične realnosti” (T. Jönssen,
1993, po Opara, 2005, str.9-10).
Po Medvešu (2003) integracija šolanja ni tehnično vprašanje, temveč izhaja iz sodobnih
civilizacijskih norm in antropoloških pogledov. Vsak človek je integriteta zase. Ima nedeljivo
pravico, da je obravnavan enakopravno in z vsemi možnostmi, da sam oblikuje svoje življenje v
družbi, ne glede na to, ali svoj življenjski cilj lahko doseže ali ne. Podoba človeka kot integritete
nikomur ne dovoljuje, da bi človeka kot vrednoto klasificiral za deficitarnega in defektnega, ker pač
ne more zadostiti nekim storilnostnim merilom.
Če besedo integracija dobesedno prevedemo, dobimo pomen da je integracija povezovanje delov v
celoto, v našem primeru posameznika in družbe, in jo lahko povezujemo tudi s pojmom ravnotežja
v delovanju človeka kot biopsihosocialne strukture. Nanjo lahko gledamo iz različnih vidikov. Z
nevrofiziološkega vidika je integracija povezovanje živčnih impulzov s centri v možganih in
posledica tega so koordiniranje aktivnosti na nekem področju. V psihološkem smislu pomeni
integracija harmonično, nekonfliktno delovanje osebnosti pri doseganju nekonfliktnih ciljev, v
socialnem smislu pa koordiniran, harmoničen odnos med posameznikom in družbo (Novljan, 1990).
In prav ta socialni kontekst integracije želimo doseči. Harmoničen odnos med posameznikom in
družbo.
Po Resmanu (2003) integracija ne zajema samo fizično in prostorsko integracijo. To je le
najpreprostejša oblika vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne šolske razmere.
Integracija zajema tudi druge oblike integracije, ki so za otroke z duševnimi, telesnimi,
emocionalnimi posebnostmi, še posebno pomembni. To sta socialna in psihološka integracija.
Vendar pa okolje zavzema do otrok, ki ne dosegajo običajnih standardov vedenja, mišljenja,
ravnanja ali osebnostnega razvoja, vedno poseben odnos, jih na neki način vedno označuje,
razločuje in lahko tudi izloča. Človek ne more brez socialnega okolja, v katerem zadovoljuje
pomemben del svoji potreb. Zato je socialna integracija med najpomembnejšimi vrstami integracije.
Je tudi edina integracija preko katere je mogoče uspešno vključiti otroke v redno šolo. Po Medvešu
(2003) pa je njena prva značilnost zagotovo, da v načelu zagotavlja pomoč vsakemu, da bi dosegel
kakovostno znanje in razvoj.
17