otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

II. TEORETIČNI DEL
1. JAVNO ŠOLSTVO
1. RAZUMEVANJE VZROKOV
1.1.1. POGLEDI NA OTROKE S POSEBNIMI POTREBAMI
V modernističnem pojmovanju so imeli “prizadete” za individualno in družbeno patologijo. V ta
namen so razvili cel sistem vrednotenja ter strokovnih in sistemskih rešitev, ki so temeljile na teh
osnovah. Posameznik je bil definiran tako, da so motnjo generalizirali. Prepoznavni znak in
definicija posameznika sta temeljila na hibi, defektu. Definirali in klasificirali so jih po vrsti hibe ali
motnje in jih tako primerjali med sabo. Gluhe z gluhimi, slepe s slepimi. Tako so oblikovali koncept
prizadetosti, vse skupaj pa seveda stigmatizirali s samimi nazivi, z njihovo dislokacijo iz
družbenega okolja ter z razvrednotenjem (Opara, 2003).
Medicinski diskurz kot interpretacija pojava je posameznika prepoznaval skozi poškodbo,
funkcionalno nesposobnost in socialno oviranost. Od tod je izviralo pojmovanje, da so ti otroci in
mladostniki toliko drugačni v svojem razvoju in potrebah, da potrebujejo posebno izobraževanje.
Ker so bili ti ljudje drugačni, so seveda potrebovali drugačno vzgojo in izobraževanje, drugačne
pogoje in drugačne strokovnjake (Opara, 2005).
Razvil se je cel sistem specializiranih institucij in strok, ki so “imele na skrbi” ta del populacije.
Večinski del populacije pa se s tem ni ukvarjal. Za njihovo vzgojo in izobraževanje so razvili sistem
specializiranih institucij. “Prizadeti” so sodili v to šolstvo in bili stvar defektologov ter nekaterih
drugi spremljajočih strok (Opara, 2003).
“Ko je ta sistem dosegel svojo popolnost, se je začel spreminjati obstoječi vrednostni sistem.
Najprej v severozahodni Evropi. Nove zamisli, vrednote in pojmovanja so začeli spreminjati vse
obstoječe. Nove ideje je najlažje zajeti v definiciji danskega strokovnjaka Mikkelsena, ko govori o
integraciji in jo opredeljuje kot kar največje vključevanje prizadetih v normalno okolje”(Opara,
2003 str.38).
9