otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Potrebno je pripraviti tudi ustrezne strokovne programe. V proces razvrščanja, ter v pripravo in
izvajanje programov pa je še posebej potrebno vključiti starše otrok z motnjami v razvoju, ki naj
sodelujejo z ustreznimi strokovnimi skupinami.
Bela knjiga predlaga še nekatere rešitve. In sicer predlaga razvojno procesno razvrščanje otrok s
pomočjo individualnih in individualiziranih programov, ki so prilagojeni otrokovem razvoju.
Izpostavi tudi, da je uspešnost dela otrok z motnjami v razvoju precej odvisna od staršev. Zato
predlaga vključitev staršev v vse stopnje odločanja, načrtovanja, neposrednega dela z otroki, ter v
evalvacijo učnega programa in otrokovega napredovanja.
Bela knjiga pa postavi tudi nekatere temeljne pogoje, ki jih je potrebno zagotoviti šolam, ki bodo
imele integrirane otroke z motnjami v razvoju. In sicer je tem šolam potrebno zagotoviti dodatno
število pedagoških in svetovalnih delavcev, ki bodo učili ali sodelovali v oddelku ali zunaj oddelka.
Potrebno pa je tudi zmanjšati število otrok v oddelku v katerega so integrirani otroci z motnjo v
razvoju. In sicer, če je v oddelek integriran en otrok z motnjo je največ otrok v razredu lahko 24, če
sta integrirana 2, jih je lahko največ 21 otrok, če pa so integrirani trije otroci z motnjo, pa je v
razredu lahko največ 18 otrok. Več kot trije otroci z motnjo ne morejo biti integrirani v enem
oddelku. Vendar pa je število učencev v oddelkih v katerega so integrirani otroci z motnjami v
razvoju, odvisno od vrste in stopnje motenosti integriranih otrok.
Na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, so pomembni trije zakoni, in
sicer Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o osnovni šoli, ter Zakon
o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki pa je bil sprejet šele leta 2000.
Ob pripravi novega koncepta in splošne šolske zakonodaje je bilo treba ugotoviti ali potrebujemo še
posebno zakonodajo, ki bo urejala vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ali ne.
Tako smo prišli, do odgovora, da je kljub novi paradigmi in novemu konceptu treba specialna
vprašanja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami zajeti v specialni zakon.
Splošna šolska zakonodaja iz leta 1996 vsebuje le splošna vprašanja vzgoje in izobraževanja otrok s
posebnimi potrebami, specialna vprašanja pa se vključujejo v specialni zakon. Priprava le tega pa je
zamujala, saj je bil sprejet šele leta 2000, in sicer kot Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi
potrebami.
34