otroci s posebnimi potrebami v državni in waldorfski šoli

Danes se vse bolj uporablja tudi izraz inkluzija. Nekateri avtorji so mnenja, da sta integracija in
inkluzija različna pojma, nekateri se s tem ne strinjajo. Tako nekateri avtorji poudarjajo prednosti
inkluzije, ter njene pozitivne učinke.
Skalar (2003) se zavzema za ohranitev pojma integracija in hkrati uvedbo pojma inkluzije. Pravi, da
se je integracija začela uveljavljati v imenu boja za otrokove pravice, pospeševale pa so jo tudi ideje
multikulturalizma in normalizacije. V začetku se je prizadevalo oblikovati posebne oblike pomoči
in pogojev, da bi lahko otroci s posebnimi potrebami delovali v rednih razredih šole. V ozadje pa je
bila potisnjena socialna dimenzija njihovega vključevanja. Ko so se strokovnjaki resneje začeli
ukvarjati s socialno dimenzijo vključevanja otrok s posebnimi potrebami, so prišli do spoznanja, da
niso marginalizirani le otroci, ki so bili do sedaj vključeni v šole s prilagojenim programom ali
zavode za usposabljanje. Marginalizirani so bili tudi otroci ko so bili že dosedaj vključeni v redne
šole. Zavedali pa so se tudi tega, da poseben položaj otrok s posebnimi potrebami v rednih šolah te
otroke stigmatizira. To pa je sprožilo gibanje za inkluzijo v šoli. Inkluzija ne izpodriva integracije,
pač pa je njena nadgradnja in nova kvaliteta. Le ta odpira otrokom s posebnimi potrebami pogoje za
njihov normalnejši in bolj uravnotežen osebnostni razvoj, pogoje za večjo motivacijo za storilnostne
naloge, s tem pa tudi pogoje za boljše storilnostne dosežke. Prav socialna vključenost omogoča tem
otrokom optimalno kognitivno funkcioniranje. Po Skalarju je integracija mogoča le ob uveljavljeni
inkluziji. Uresničimo jo lahko, le če jo namenimo vsem in ne le nekaterim.
Resmanovo (2003) stališče do integracije in inkluzije je nekoliko drugačen. Zanj je integracija bolj
organizacijski ukrep, medtem ko je inkluzija pedagoški, socialni in psihološki proces vključevanja
kakorkoli izključenih otrok in otrok s posebnimi potrebami v običajne razmere vzgojnoizobraževalnega
dela. Integriran je po njegovem tisti, ki se je prilagodil normam, ki so v določenem
okolju dominantne. Od integriranih učencev se pričakuje, da bo ob posebni pomoči učitelja
obvladal šolski program in usvojil norme šolskega vedenja. Od učencev zahteva, da sprejmejo
šolski red in kulturo, ki vlada v šoli. Pri inkluziji pa ne gre samo za prilagajanje. Inkluzija je
kultura življenja v določeni skupnosti, v kateri je vsak dobrodošel, v kateri se podpirajo, gojijo
različne potrebe. Inkluzivna šola si prizadeva za sobivanje učencev različnih kulturno- socialnih,
telesnih in intelektualnih značilnosti.
21